podgana v škorpijonu

Filipini drugič – četrto javljanje

18.01.2018 · Brez komentarjev

Današnji dan se je začel ponoči. Po nasvetu enozobe gospe s širokim nasmehom iz najinega guest housa. Če hočeva kar najbolje izkoristiti druženje z brezzobimi morskimi psi, je potrebno biti v vodi prvi, kar pomeni tudi prvi v vrsti za nakup vstopnice, kar pomeni, da je bilo potrebno naviti nastaviti budilko na deset do štirih.

Enozoba gospa je imela prav. Tudi zaradi vrste, ki se je podaljševala iz vsake minute v minuto, ampak predvsem zato, ker sva bila deležna kopanja z morskimi psi v trenutku sončnega vzhoda. Pa so že same mrcine dovolj impozantne. S svojo velikostjo in ogromnimi, na široko odprtimi brezzobimi usti loveč s čolna vrženo hrano. Plavali so čisto zraven nas in se marsikoga celo dotaknili z repom ali plavutjo. Na žalost nisem posnela nobene slikice, pa tudi tam te storitve niso ponujali, kar se mi zdi tudi čisto v redu.

Zdaj sva že v Dumagueteju, kjer bova preživela naslednjih nekaj dni, šla na kak organiziran izlet in na kakšnega v lastni režiji. Predvsem bova dneve preživljala brez naglice in umirjeno. Budilko za jutri imava nastavljeno na šesto uro. Umirjeno?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: nekategorizirano

Filipini drugič – tretje javljanje

17.01.2018 · Brez komentarjev

Prestop z Boracaya ni bil tako kaotičen kot prihod nanj. Pristanišče mi zaradi pomanjkanja ogromne množice ljudi sploh ni bilo znano. Morda je bilo temu tako tudi zaradi sonca, ki je le prikukalo izza oblakov in takoj ponudilo prijetnih trideset stopinj. Za prehod z otoka na letališče sva rabila dvajset minut in tako na letališče prispela krepki dve uri prezgodaj. Zasidrala sva se v restavraciji nasproti letališča, odigrala kocke (pojma nimam, zakaj tudi letos nimam sreče pri tej igri) in nato sem se pregrizla čez Galo, Dalijevo ljubico. Knjigo, ki me je popolnoma spravila iz (s?) tira s svojo vsebino.

S knjigami na tem potovanju nimam sreče. V kovčku jih imam sedem, pa ocenjujem, da bom uživala le pri eni. Tale Dalijeva Gala in sam Dali… kakšna zlaganost, vse le zato, da so lahko opravičevali svoje deviantnosti in frustracije. S Cvekico sva si že zdavnaj prišli na čisto, da nimava enakega okusa niti za filme niti za knjige, pa sem kljub vsemu v kovček položila štiri njene. Eno sem predelala na letalu in me ni prevzela, drugo sem odložila na dvajseti strani. Tretje ne bom odprla, v četrto pa le polagam upanje in si jo šparam za dneve poležavanja na plaži.

Po preživeti noči v Cebuju, ki naju je pričakal z nalivom, sva jo danes na vse zgodaj mahnila v Oslob. Zelo prijetno vožnjo sva imela. Karte pa nisva razumela. Bolj kot sva računala luknjice, ki jih je kondukter naredil v listek, manj sva prišla do cene, ki nama jo je zaračunal.

Oslob se šele razvija. Je idealno izhodišče za ogled morskih psov, tistih brezzobih. Sicer mestece ponuja vse, kar imajo tudi veliki, le da je vse v manjšem merilu in manj številčno. Celo masažo sva si privoščila, pri čemer sva se prav pošteno nasmejala neprofesionalnemu pristopu, saj se je šefica maserka obrti šele učila, kljub dolgemu seznamu iz ponudbe zaenkrat zna le klasično masažo (sorry mr.), hkrati pa se je med masažo dogovarjala še z drugimi strankami, če pa jih ni bilo, pa je napeto klepetala s kolegico maserko. Ampak MoŽ je njene roke vseeno ocenil za dober masažni potencial.

Mestece ima tudi »odprto kuhno«, kjer sem si po večerji (na potovanjih sem vedno in neprestano lačna) privoščila nabodalo s svinjskimi jetrci. Imeli so tudi take s kurjimi krempeljci in kurjimi črevci, ki jih nisem poskusila, ampak to z jetrci, pomočeno v sladkasto žar omako, je bilo zelo okusno.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: nekategorizirano

Filipini drugič – drugo javljanje

15.01.2018 · Brez komentarjev

Boracay – drugi dan. Sonca še vedno ni. Kar ne kvari pogleda z najine terase. Temperatura idealnih 24.

Odpravila sva se na nasprotno stran otoka in prišla v srfarsko – kajtarski raj. Valovi, veter in pesek v zobeh.

Na cesti kaotično. Nad cesto tudi. Električna napeljava ustvarja pravo umetniško stvaritev. Modernistično jasno.

Stranske ulice do morja ponujajo pestro kulinarično izbiro. Vse je na voljo. Vsi okusi. Poceni in malo dražje. Čisto vse tako dobro diši. Turistov je ogromno, največ Azijcev. Japoncev, Kitajcev, Malezijcev, tudi Filipincev. Slovencev še nisva srečala.

Danes sva se naučila tudi nekaj novega glede dvigovanja gotovine z bančno kartico. Ne gre čisto tako enostavno kot doma. Potrebnega je bilo nekaj poskušanja, konzultiranja z bančno uslužbenko, na koncu pa je spet pomagal Google. Lačna tako ne bova.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Filipini drugič – prvo javljanje

14.01.2018 · Brez komentarjev

To je že najin drugi obisk Filipinov, vendar tokrat bolj počitniško obarvan, če je temu verjeti. Smer je bila določena pred kakšnim letom dni z nakupom »noro ugodne karte«, točna destinacija pa pred nekaj meseci, ko se je MoŽ poglobil v vremenoslovje in ugotovil, da bova na Filipinih deležna najboljšega vremena. Filipini naj bodo!

Priprave so bile, vsaj z moje strani, kratke. In so vključevale pakiranje. In nekaj napotkov za mladiča, ki sta težko prikrivala navdušenje nad najinim odhodom. Ja, skrbela bosta za Ubrisanko in CucloEmo. Ja, sine bo po najboljših zmožnostih voznik svoje sestre. Ja, vse bo pod kontrolo.

Začelo se je malo izven nje. Že na samem odhodu od doma. Ko se je med prtljago na zadnji sedež avtomobila potuhnjeno pritihotapila CuclaEma. In s tem že drugič jasno dala vedeti, da ji ni prav, da ne bo vključena v dogodivščino. Težava je bila v tem, da sva ključe zaklenila v hišo in nisva imela več vstopa vanjo. Hvala bogu za dobro sosedo. Ja, ja, jasno, da jo bo počuvala do popoldneva, ko se otroka vrneta domov.

Pot v nadaljevanju je potem potekala skoraj brez težav. Na obeh letalih sem imela dva sedeža, kar je čudovito, saj sem se lahko ulegla čez tri (nogici sem počasi stegovala čez MoŽeve, dokler niso bile res dokončno stegnjene) in udobno preživela pet in šest urna leta. Manjši zaplet sva imela s hotelom v Quala Lumpurju. Ker, ni sprejemal prtljage. Da v sobe nimajo vstopa domače živali, smo se navadili, pa tudi tega, da vanje ni dovoljeno prinašati določih vrst eksotičnega sadja. Da ni zaželena prtljaga, pa sem doživela prvič. To je sicer res tudi pisalo nekje v drobnem tisku, vendar kdo pa sploh bere drobni tisk?
Noč sva tako preživela v drugem hotelu čez cesto.

Zanimivo dogodivščino sva doživela tudi s prevozom na otok Boracay. Za kratko vodno razdaljo desetih minut sva potrebovala več kot dve uri. Pri čemer sva si enotna, da sva jo v primerjavi z drugimi res dobro odnesla. Nazarenska gneča v pristanišču, več zmedenih vrst za čakanje na karte (če so bile za karte in ne za kaj drugega, mi še sedaj ni jasno). MoŽ me je pustil v eni izmed njih, sam pa odšel na obhod, uspel plačati takso in izkoristil prijaznost enega izmed čakajočih, da je kupil karte še za naju. Nato sva se zmuznila mimo prve množice vrst in se postavila v novo. Za en velik trajekt, ki ni vozil. Sploh. Za nekaj večjih ladij, ki so imele težave s pristajanjem. Za množico katamaranov in manjših plovil. Ki so vsi brez kakšnega, vsaj nama znanega, pravila pobirali potnike in jih vozili čez na otok.

Danes sva ugotovila, da je bilo to najbrž (upam) povezano s festivalom Ati Atihan. Dogodek je versko obarvan, časti otroka Jezusa (Santa Nino), je pa baje (pravi Google) povezan tudi z izročilom Ati ljudstva. Ljudje so oblečeni v kostume, igrajo na glasbila in uživajo v druženju.

Obala je fantastična, dolga, mivkasta, množica barov in restavracij jo deli od notranjosti. Kjer pa otok kaže svoj revni obraz. Ki se ga še toliko bolj občuti zaradi zalitih cest preteklih nalivov. Na določenih mestih nam peščem ne preostane drugega kot poštopati kakšno prevozno sredstvo, da te spravi na drugo stran luže. To, da vreme ni sončno, je jasno, kajne?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · nekategorizirano

Celoletna seštevanja

1.01.2018 · Brez komentarjev

Število tekov 105. Tam nekje 760 km. Povprečje slabšajo začetni teki na tekaču v fitnesu, kjer res nisem bila pripravljena teči več kot 5 km. Na mestu. Kratki so tudi poletni jutranjčki, ki pa niso le teki, so tudi najlepše možno prebujanje, so ritual, druženje.
Število obiskov joge 19. Stoje na glavi še ne naredim, jo pa še vedno nameravam.

Dve smrti sta se me dotaknili. Bratranec Rado, ki je, kot najboljši očkov prijatelj, s seboj odnesel skrivnosti poznavanja mojih staršev. Sošolka Marjana, ki nas je s svojim odhodom ponovno združila kot razred.

Naj dogodki leta: sinetov maturantski ples. Koncert Eminema. Obisk svetovalnega delavca, ki mi je pokazal, da Sukijina pot ni moja pot.

Izzivi leta: Sukijina menjava šole. Pravi, da je bila odločitev prava. Jaz se včasih sprašujem. Sinetov skok v študentsko življenje stran od družine. Doskok se je zgodil po mesecu in pol, ko se je vrnil domov prepričan, da je bila izbira študija napačna. Moje napredovanje v službi. To sicer ni bila moja izbira, bolj kot ne sem jo bila prisiljena izbrati. Vendar to nisem jaz.

Kmalu me čaka dopust. Drugačen bo kot prejšnji. Ki so bili potovanja in namenjeni spoznavanju sveta. To potovanje bo namenjeno spoznavanju mene. Pojma nimam, kam me bo pripeljalo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · moje krdelo

Moja dobrodelnost 2017

10.12.2017 · Brez komentarjev

Vsako leto si zapomnimo po čem določenem. Po rojstvih, smrtih, porokah, osebnih uspehih… Letošnje bi lahko poimenovala leto finančnih nategov. Še nikoli do sedaj se nisem počutila tolikokrat oropane. Ugotovila sem, da ni najhujša stvar to, da ti žepar izmakne denarnico iz torbice na prenapolnjenem avtobusu. Da te ogoljufa sistem ali prijatelj boli veliko bolj.

Še najlažje oprostim S-ju. Bil je prvi v življenju, ki me je prosil za denar in že v trenutku, ko sem mu ga posodila, sem vedela, da sem mu ga dala. In dala sem mu ga toliko, kolikor sem ga lahko pogrešala. Imenovala sem ga »moja dobrodelnost 2017«. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Upam, da je vse v redu.

Nategnila me je tudi komunala. Celo lansko sezono mi je na računu pošiljala porabo od soseda in ko smo to ugotovili, so nas gladko odpravili, naj si uporabniki storitev razlike poračunamo med sabo. Znesek je bil ravno tak, da se zanj ni splačalo angažirati odvetnika. Prav tako nihče, ki je plačeval manj kot je porabil, ni samoiniciativno odprl denarnice. Še vedno čakajo na poračun. Za katerega vedo, da ga ne bo.

D. mi je zlomila srce. Predvsem zato, ker jemlje prijateljstvo kot tako samoumevno. Ker meni, da je popolnoma dopustno, da pusti prijateljice na cedilu dan preden se odpravimo na skupaj načrtovani konec tedna. In meni, da se ji ni potrebno niti opravičiti, niti razložiti, še najmanj pa poravnati svoj del računa. Saj se pač druženja ni udeležila. Aja, pa finančne težave naj bi imela. Ki pa ji niso preprečile, da v lanski sezoni njena družinica ne bi sestavila skupaj 60 smučarskih dni, pa še glamping dopust zraven.

Za kroglo (in ne samo piko) na i sem zadnje tri sobote voluntirala v službi. Zaradi povečanega obsega dela smo uvedli še sobotno delo in ker imam v pogodbi napisano, da sem včasih pripravljena delati preko delavnika, mi sobotnega niso plačali. Prav mi je, zakaj pa podpisujem take stvari!!

Če bi imela možnost izbire, bi svoje dobrodelne prispevke leta 2017 razen S-ju, ker mislim, da je denar v tistem trenutku res krvavo potreboval, razdelila drugim. Prepričana sem, da bi jih bolj rabili in bolje porabili. Zato vse ostale imenujem moji finančni nategi 2017.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Novembrska

26.11.2017 · Brez komentarjev

Ubrisanka me je danes zvabila ven še preden se je sploh zdanilo. Prve korake v gozdu sva delali še po občutku in na pamet, kar pa stare labradorke ni niti najmanj motilo. Zato ni motilo niti mene, še posebej, ker se zavedam, kako malo časa ji zadnje čase namenim. Podila se je po zametkih snežne podlage kot da bi prvič videla sneg in ga spet in spet poskušala, kot da ji ne bi že tisoč-petsto-enkrat povedala, da se snega ne je. Ker ona pač razume samo tisto, kar želi. Samo jaz tega nekako ne dojamem že celih deset let.

Zadnje čase dosti berem. Ker težko spim, knjige pa mi preusmerijo misli stran od tistih, ki me morijo. Eminem – The way I am. Avtobiografija. »When my popularity grew to middle America, some people started to compare me to Elvis. Is he stealing black music and culture? That was the last thing I was trying to do. I was just doing the music that I grew up on and that I love.

Ti si čist normalen. Poezija. Na knjižnem sejmu sem kupila knjigo poezije. Poezije!! Pri čemer dolgo vrsto let knjig zaradi osebnega prepričanja nisem kupovala. Tako zelo se mi je zamerila izjava mojega prvega šefa, da on nikoli ne bi mogel brati knjig iz knjižnice zaradi vseh tistih polizanih prstov, ki so se knjig dotikali pred njim. Jasno, da je njegovo stališče sovpadalo s tem, da je bil lastnik založniške hiše in to izjavo bi mu še lahko odpustila (če bi se fino potrudila), nisem pa mu mogla tega, da je bil tak idiot, čeprav je izdajal knjige za duhovno rast. Prva knjiga, ki sem jo kupila potem (veliko let kasneje), je bila Čefurji ravs.
Skratka, Ti si čist normalen sem brala z računalnikom na kolenih. Da sem si zraven vrtela komade, ki so besedilom dodali bit in pravi poudarek na ustrezni besedi. Ja, za rapersko poezijo gre. Je zato kaj manj vredna?

Zdaj pa šibam na jogo. V nedeljo zvečer. Našla sem tudi novo tekaško progo za temne zimske večere. Trenutno število tekov je 104. Število obiskov joge je 9. Jutri se dobim z drago N. in Keti. Lep večer bo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: knjigarije · pasji užitki

Od maja do oktobra

12.11.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji teden me je sredi službene seanse (beri skupinskega pranja možganov vrhovnega šefa) presenetilo sporočilo drage N. Samo nek datum iz meseca maja in en kup klicajev. Nič mi ni bilo jasno, potem pa me je spomnila, da je to datum moje zadnje objave in da naj se poboljšam.

Videti je, da sem res rabila brco v rit, da sem se spravila k nečemu, kar rada počnem. Zato danes samo na kratko, spet nekaj za nazaj. Tokrat od maja do oktobra, če to ni že preveč žaljivo. No ja, vsaj v istem letu sta… meseca…

Sine je maturiral. S šopkom vsega sorta ocen. S petko iz matematike. S petko iz angleščine. Ostale predmete, ki ga niso zanimali, je izdelal. Saj vemo, kaj to pomeni, kajne? Posledično je bil sprejet na fakulteto, ki je bila njegova tretja izbira in se je tik pred zdajci (beri: zadnji možni dan prijave) odločil, da bo ponovil vajo in ponovno presodil, kaj hoče študirati. Na koncu se je odločil, da bo razširil krila in poskusil srečo na Primorskem. Študentsko življenje mu je zelo všeč. Boni so najboljša iznajdba ever. Predavanja pa advanced bullshit. Nisem prepričana, da bo vztrajal.

Suki je ponovno podaljšala svoje šolsko leto in tokrat si je za poglabljanje znanja izbrala kemijo, jo oddelala v prvo in se še v istem dnevu prešolala. Novi sošolci so jo zelo lepo sprejeli, njen pristop do šole pa se v novem šolskem letu ni bistveno (beri se ni sploh) spremenil.

Letos sem si zelo želela, da bi šli še enkrat vsi skupaj na dopust. Zadnja leta hodimo že vsak po svoje, no ja, vsaj MoŽ se me še drži, mladiča pa potrebujeta le še finančne objeme. Težko je bilo izbrati destinacijo, ki bi bila všeč vsem, težko je bilo izbrati termin, ki bi ustrezal vsem, tako da je bilo pred finalno izbiro kar nekaj hudih besed. Na koncu smo izbrali Škotsko.

Kaj kmalu je bilo jasno tudi meni (če mi do takrat slučajno ni bilo), da je bil to res zadnji skupni družinski dopust. Popolnoma drugi bioritmi. Z MoŽem sva že odtekla, spila po dve kavi, ko sva ju končno zbezala na zajtrk. Zvečer je dogajalo njima, midva pa sva sanjale le še o toplem tušu in udobni postelji. Popolnoma drugi interesi. Glede stvari, ki bi jih radi videli. Glede hrane, ki bi jo radi jedli. Glede stvari, o katerih bi se radi pogovarjali. Bili so trenutki, ko bi najraje vstala iz zbežala. Hitro in daleč in od vseh treh. Ampak so bili na srečo tudi taki trenutki, ki jih ne bi želela nikakor zamuditi. In ki so naredili naše potovanje lep, če že ne nepozaben, spomin.

Vsekakor je bil najboljši dogodek letošnjega leta in s tem hkrati tudi našega zadnjega družinskega potovanja, Eminemov koncert v Glasgowu. To, da bo nastopal prav na Škotskem in to prav v času, ko bomo mi tam, je bilo sicer naključje, ampak jaz na to gledam tudi kot na znamenje. Nisem kakšna navdušena obiskovalka koncertov (če ne štejem petih od Jana Plestenjaka in enega od Erosa Ramazzotija, nisem bila še na nobenem – jaja, saj vem, poslušam raznoliko glasbo), na njegovega pa sem si vedno želela iti. Tudi če bi se bilo potrebno zaradi tega zapeljati čez lužo. Všeč mi je njegova glasba in nikoli si nisem znala predstavljati, kako lahko nekdo oddela rep koncert, saj ne gre za petje dveh kitic s ponavljanjem refrenov. Teksti so dolgi in izvedba napol recitirana.

V času koncerta je bilo v Glasgowu težko najti prenočišče. 35 tisoč ljudi se je namreč odločilo, da ne želijo zamuditi njegovega prvega koncerta po letu in pol. Na prizorišče smo se odpravili že zgodaj, saj je kot prvi gost oziroma predskupina nastopal Russ, ki ga otroka nikakor nista hotela zamuditi, saj poslušata njegove komade, kot pa sem kasneje slišala, jih tudi midva z MoŽem.
Eminem je bil napovedan ob devetih. Do takrat se je trikrat prav pošteno vsulo z neba. Kar pa začuda ni vplivalo na poslabšanje vzdušja. Le tla so postajala bolj in bolj razmočena, travnate bilke so se začele utapljati v blatu in vodi in res najbolje so jo odnesli tisti, ki so prišli na koncert v plastičnih škornjih. Takih, zaradi katerih, če si jih obujem jaz, MoŽ noče z mano niti na sprehod v gozd.

Bolj se je temnilo, večja je bila množica ljudi. In bolj in bolj se je stopnjevalo vznemirjenje. Oder so zapustili še zadnji predizvajalci in z vsako naslednjo minuto se je večalo število v zrak dvignjenih telefonov. Nihče ni želel zamuditi trenutka, ko bo stopil na oder. In je. Točno ob devetih in eni minuti. Energija, ki jo je ustvaril s svojim prihodom, bliskanje telefonov, gibanje tisočih rok v ritmu… nepozabno… Profesionalno izvedeno. Dobro povezano. Dobro… Vsekakor za ponovit.

Do danes je Eminem praznoval že 45. rojstni dan. In tudi jaz sem ga dober teden nazaj (btw, tip je petnajst dni starejši od mene). Z MoŽem sva se udeležila tudi Ljubljanca in oddtekla solidna rezultata. Ne rekordna, ampak glede na vetrovne razmere (hvala, hvala veter, ker se lahko izgovarjam nate) solidna. Trenutno število tekov je 103. Po novem hodim tudi na jogo (vem, vem, vedno sem jo zaničevala) in ja, mi je zelo všeč.

In to bi bilo za danes to. Bom bolj pridna. Se vidiva, draga N. Veš, če lahko ti tipkaš z eno tačko, se lahko tudi jaz bolj potrudim, kajne?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: moje krdelo

Presek stanja

13.05.2017 · Brez komentarjev

Tehnične težave so bile le izgovor, zakaj nisem delala zabeležk. Res pa je, da je mojemu blogu dokončno zmanjkalo prostora in težko sem našla pravega naslovnika, ki mi je na koncu pomagal. Sedaj je prostora dovolj, samo še objaviti moram kaj.

Tudi tem za pisanje je dovolj, veliko se je zgodilo, lepih in manj lepih stvari.
- Letos sta smučala le otroka, jaz nisem čutila nobene želje, pa tudi moŽ ne pretirane.
- Sine je z velikim odporom zaključil zadnji letnik, preživel maturitetni esej (to je bil najboljši spis ever, je komentiral), napisal vpisnico za fakultete (v drugem poskusu jo je na pobudo Univerze v Ljubljani tudi podpisal) in užival na maturantskem plesu (vsi smo, res je bilo fenomenalno). Sedaj ga čakajo še ostali maturitetni izpiti, čeprav on meni, da je s plesom že vse zaključeno:).
- Suki razmišlja o menjavi šole, razmišljanje je danes že kar odločitev. Trenutno se išče in zelo rada je zelo jezna na ves svet, še posebej in najbolj name.
- Kivi, ki lansko pomlad ni uspel skriti mladičkov gospe in gospoda Kos pred srako, jo je letos v pozebi skupil tudi sam. Trenutno je videti kot ofucana skulptura depresivnega modernističnega umetnika.
- Prvomajske počitnice oziroma del njih smo preživeli na Dunaju. Vsi. Skupaj kot družina. In se dobro imeli. Tako lepo je videti Suki kdaj nasmejano.
- Ubrisanka je tudi to pomlad nadaljevala s svojim obveznim obiskom urgentne ambulante v nedeljo zjutraj, saj se je uspela nabosti na odlomljeno vejo podrtega drevesa.
- Včasih razočarajo celo prijatelji in ljudje, ki jih ceniš in se izkažejo drugačni. In hudo je, kadar se zaradi različnih preprek ne moreš pogovoriti.
- Na delovnem mestu je zelo pestro. Zadnja reorganizacija me je celo brcnila na višje delovno mesto. Posledično veliko delam, res veliko. Ker pa se po nasvetu strokovnjaka ne vtikam več v način, kako se s svojimi obveznostmi spopada moja mlajša potomka, je stres še vedno nekako obvladljiv.
- Tečem. Včerajšnji jutranjček je bil že 47. tek letos. So krajši, namenjeni nabiranju enegije in druženju. Ubrisanka namreč kljub skoraj desetim letom še vedno taka z mano.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: moje krdelo

Decembrska seštevanja in vse skupaj

1.01.2017 · Brez komentarjev

December.
5 tekov. Skupaj 33,5 km. Od tega ena Barjanka. Za dober namen.

Gledano z vidika športnega udejstvovanja leto 2016 ni bilo uspešno. Le 75 tekov sem odtekla. Borih 583 km. Z rezultatom na Ljubljanskem maratonu sem sicer zadovoljna, to je pa tudi vse. Smo že narejeni tako, da hočemo vedno več in bolje.
6 vzponov na Krim. Danes me čaka nov, vendar bo zabeležen v seštevanja novega leta.
41 vadb fitboksa. Teh žal po novem ne bo več. Zabavne vadbe v rokavicah bo vsaj v naslednjih treh mesecih nadomestil fitnes. Dolgčas.

Vse ostalo je zabeleženo v mesečnih seštevanjih, v skupna ne sodijo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: tekaški trenutki