podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'spomini'

Septembra

4.10.2015 · Brez komentarjev

Spet je mimo švignil mesec brez zapisa. Pa se je zgodila kar nekaj zabeleženja vrednih stvari.

S prvega šolskega dne v srednji šoli je Suki prišla malo poFjana, a zadovoljna, tako z učitelji kot z novimi sošolci. Istega dne nas je dosegla tudi novica, da je Lepotec Luks v svoje dobro dobil konkurenco na domačem dvorišču v obliki bele kepice (kot da bi imela dojenčka medvedek in oblak, je rekla ena deklica, ko ga je videla na cesti) z imenom Badu. Grozno ime, klicali ga bomo drugače.

MoŽ nama je s Suki podaril podarjene karte za Mama Mio. Suki, ki je običajno radodarna s kritikami, tokrat ni imela nobenih pripomb. Kar je presenetilo celo njo. Ni je motilo niti, da je bila izvedba mjuzikla v slovenščini, navdušena je bila nad izbiro igralcev, nad sceno, koreografijo, vzdušjem. Popevala je pesmice še celo pot domov, vmes pa sva se odločili, da bomo tiste karte, ki smo jih kupili za decembrsko predstavo, kar lepo obdržali in ponovili doživetje.

Nato nas (MoŽa, Ubrisanko in mene) je sine, kot že lansko leto, deložiral iz hiše z namenom praznovanja svojega rojstnega dne. Sedemnajstega. Karmen s sosednjega vhoda sem zadolžila za budno spremljanje dogajanja in hitro intervencijo v primeru odstopanj od uličnega hišnega reda (ki ga sicer ni, ampak vsi vemo, da to vključuje hrup, preglasno muziko in preveliko zbiranje množic). Edino, kar je naredila, je, da mi je pozno ponoči poslala sms za naslednjo vsebino: »Sem prav vesela, da se je tvoj Sine od lani popravil. Letos to ni žurka fizikov. Dobro sta se znašla, edina v ulici se bosta naspala!« Vendar se je le hecala, kljub relativno velikem številu gostov je vse potekalo lepo in brez incidentov. Baje.

Nekaj dni zatem pa me je presenetilo e-sporočilo, ki mi ga je preposlal MoŽ. Bila sem iskana. In iskal me ni nihče drug kot sošolec iz osnovne šole. Da bi me povabil na obletnico. 28. Prvič, od kar smo zaključili osnovno šolo. Tako na hitro se je vse skupaj zgodilo. V petek sem dobila vabilo in v ponedeljek smo se že dobili v piceriji v Trnovem. Devetnajst nas je prišlo. Od približno tridesetih. Točne številke nismo uspeli spraviti skupaj, saj so se nam določeni pridružili kasneje, drugi so nas prej zapustili, nekateri so bili z nami le kakšno leto ali dve.
Od vseh le enega sošolca nisem prepoznala. Kot osnovnošolec je bil majhen, ne debel, ampak nabit, v spominu ga imam s svetlejšimi lasmi in ubijalskim metom žoge v igri »med dvema ognjema«. Sedaj pa je pred mano stal visok (vsaj približno enako visok kot ostali fantje) in zelo fit mlad moški.
OK, priznam, dekleta se res nismo bistveno spremenile, nekateri fantje pa so posiveli ali zgubili lase ali oboje, nekaj se jih je zredilo. Večkrat sem premišljevala, kaj se je zgodilo z določenimi in prav vesela sem, da jim je tako velikim uspelo. Zelo raznolike poklice imajo in veliko jih ima svoje firme. Vsi tisti fantje, ki so bili označeni kot povprečni in neperspektivni in z napačne strani ceste, se mi zdijo najbolj zadovoljni in najbolj uspešni. »Furam opremo bolnicam in jo servisiram« se mi zdi veliko večji uspeh od »končal sem zahtevno fakulteto in sem frilenser in delam za največjega proizvajalca s… iz tujine«.. Eni so se pač vedno morali dokazovati. Presenetila me je tudi sošolka, s katero sem vsa leta tekmovala, katera ni najmanjša v razredu. Njena izjava, da se je sedaj (v naslednji generaciji) obrnilo in da ima sedaj ona pridne otroke, mi je dala vedeti, da ona z mano ni tekmovala glede višine, ampak da jo je bolj bolelo razmerje med najinimi ocenami.
Dobro jo je odnesel tudi sošolec, ki se nam je zaradi ponavljanja pridružil v sedmem razredu. Bil je znan pretepač in trabelmejker in niti učitelji se mu niso upali prida nasprotovati. Po ne vem kakšnem naključju se je v zadnjih dveh letnikih veliko družil z nama s Simono (veliko je prepisoval), kljub temu je danes vzoren in strog oče dveh mulcev s službo in videzom iz Briljantine. Največ otrok ima Boštjan, štiri, najstarejši od naših otrok jih ima že 24, najmlajši pa še hodi okrog v maminem trebuhu. Ena od sošolk je prišla na srečanje v drugi polovici nosečnosti.
Na koncu nas je mož ene izmed sošolk, ki jo je prišel iskat, poslikal (v zameno bo dobil eno od punc za domov, je rekel Dragan), objeli smo se, si izmenjali kontakte in si obljubili, da če ne prej, pa ob okrogli 30-ki.

Ker Suki ni upoštevala mojih usmeritev, da si mora do prvega septembra poiskati rekreacijo, s katero bo vsaj dvakrat na teden malo premigala rit, sem jo prijavila na mojo vadbo fitboksa. Tečnari čisto vsakič, ko odhajava od doma in poskuša z vsemi možnimi izgovori, od glavobola do vrtoglavice, bolečih kolkov in razdražene kože. Pa sem neupogljiva. Ubogo dekle je resnično čisto brez kondicije. In trenerjevo dodatno preganjanje ji srčni utrip še dodatno povišuje. »Če bo želel, da še kdaj pridem, bo moral biti pa bolj prijazen do mene«, je komentirala. A kljub temu ji gre vsakokrat bolje.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo · spomini

Marčevska odhajanja in čudeži

21.04.2014 · Brez komentarjev

Zadnji petek v marcu je s svojim datumom močno zaznamoval naša življenja. 13 let, od kar ni več fotija. Cucek drage N. je omagal v svoji kratki borbi z rakom. Dostikrat iščem globlje pomene in se sprašujem, kam gre energija tistih, ki odhajajo in morda zdaj poznam odgovor. Morda sta tudi onadva pripomogla, da se je v petek zgodil čudež. Ki se imenuje mali, veliko mesecev prezgodaj rojeni fantič. Morda je foti položil dlan nanj in ga je Cucek z mokrim smrčkom dregnil v tisto malo, do popolnosti izoblikovano stopalce in je zato njegov srček začel močno utripati. Verjetno je bila dovolj že neizmerna ljubezen staršev, ki sta ga čakala toliko let. Zdaj bomo samo verjeli in čakali, da zraste.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · spomini

Še vedno septembra

30.09.2013 · 2 komentarjev

Se mi zdi, da se vse stvari dogajajo v septembru. Začetek šole je povezan tudi z nakupi manjkajočih zvezkov. S prvimi govorilnimi urami in zadregami, ker nihče od staršev ne sprejme funkcije predstavnika v Svetu staršev. Z usklajevanjem urnikov, prijavljanjem na dejavnosti in na kosila in plačevanjem zdaj tega, zdaj onega.

Na sredini meseca sta proslavljala tudi Sine in Suki. Suki dan prej, kar se Sinetu zdi še prav posebej nepošteno, glede na to, da je on starejši. Si pa zato deli rojstni dan z babico Marjetico, kar daje dnevu vedno še prav poseben pečat. Prav dobro se spomnim, kako sem tistega dne s porodnišnice poklicala Marjetico in ji rekla:« Vse naj mami. Za rojstni dan ti poklanjam vnuka!«.

Za moŽem je najpomembnejša tekma sezone, mali triatlon v Poreču. Super vremenska napoved in novica, da si bosta dogodek ogledali tudi draga N. in njena tamlajša sta me hitro prepričali, da sem se javila moŽu za pomoč. Sama sem se ponudila, da bom prevzela številko za Čak Borisa in zanj, nič nisem jamrala, ker sem morala v nedeljo vstati ob pol šestih. Po njegovem uspešnem startu v mirnem in prijetno ohlajenem morju, sem se sama priklopila na lokalni radio in odtekla svojo trinajstko. Poslušala sem pogovorno oddajo o zaljubljenosti na prvi pogled in se prav pošteno nasmejala ob izjavah poslušalcev, še bolj pa ob izjavah psihologa, gosta oddaje. Pritekla sem ravno še pravočasno, da sem poiskala Katjo in da sva si pred namestitvijo ob tekaški progi kupili velika sendviča z vsemi dodatki. Res ni bilo pošteno do tekačev, ki so tekli mimo naju, vendar lakota je vseeno lakota.

Čeprav matematika ni moja vrlina, sem vseeno nekako preračunala, kdaj bi moral mimo mene prvič prisopihati moŽ. Pa ga kar ni bilo. In ni bilo. In ni bilo. Mimo je, tokrat še z nasmehom na obrazu, švignil Čak Boris, moŽa pa kar še nikjer. Vse bolj sem postajala vzemirjena (panična) in začela sem se premikati proti bazni točki, saj sem bila prepričana, da je kolesarjenje končal s padcem. Na pol poti sem ga le videla, pritekel je do mene, mimo mene, z zelo jeznim izrazom na obrazu. Presneto kolo. Ob menjanju pedal (zjutraj ob petih) je pomotoma na levo stran zmontiral desno pedalo in obratno, zaradi česar ni mogel zapeti čevljev in je nezapet prevozil vseh 90 km. Zaradi drugačnih gibov so ga začeli grabiti krči že na kolesu in med tekom so se le še stopnjevali. Tekmovanje je s trmo končal, vmes sem ga spodbujala, mu podajala napitke, šla v DM kupit hladilni gel, ga mazala in hladila predvsem njegovo slabo voljo. Vmes sem se pošteno načvekala z drago N., skupaj z njenimi klubskimi pa smo bodrili vse: njihove, moje, naše in vse ostale. MoŽev čas je bil slab, kar je glede na vse skupaj razumljivo, ampak po dveh pivih se mu je dobra volja (predvsem zaradi vsega adrenalina) povrnila. In tudi on je označil vikend kot zelo prijetno preživet.

Zadnjo soboto sem se posvetila teticama in ju odpeljala na domačijo. Po tedenskem premisleku sta se vseeno odločili, da sta pa res že preveč stari (osemdeset plus), da se bosta vozili z avtobusom in da ju lahko na Dolenjsko peljem jaz. Medtem kot sta Marija in France kuhala kosilo, sva z Vido uredili grob. Kot upokojena učiteljica zgodovine me je popeljala med grobovi in mi govorila zgodbe umrlih. Kdo bi si mislil, da so bili tudi moji strici in tete tako nagajivi. Govorila je zgodbe sorodnikov, zgodbe vaščanov, zgodbe lokalnih veljakov, vojne zgodbe, sodobne zgodbe, a tudi z besedo ni omenila očijeve bivše žene. Le kako so lahko skrivnost ohranjali tako dolgo? Bila sem že na faksu, ko mi je oči sam povedal, da zakon z Marjetico ni njegov prvi. In ko je videl popolno presenečenje na mojem in sestrinem obrazu, nama je odgovoril, da bi lahko kaj takega pričakovali, saj je bil star že 36 let, ko je dobil prvo od naju. In sedaj me je prešinilo, da sploh ne vem, če tete in strici vejo, da vem…

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · spomini · tekaški trenutki

11. obletnica

28.03.2012 · Brez komentarjev

Bil je topel marčni dan, prav tak, kot je danes. 28.3.2001. Zadnje priprave pred odhodom v Puerto Rico. Karte plačane. Varstvo za sineta in Suki urejeno. Nato klic. Mami. Da je oči v bolnici, da je hudo. Ležal je na intenzivni negi. Bolniški sestri sem rekla, naj ga pokrije, da on nikoli ne spi nepokrit in brez pižame. Odgovorila mi je, da je vroče, da tako ali tako ni zavesten,  da potem ne morejo spremljati aparatur. Vztrajala sem in pokrila ga je. Potem sem mu povedala, da bom pazila na Marjetico, da naj nič ne skrbi. In sem šla. Čez nekaj ur je odšel tudi on.

  • Share/Bookmark

Tagi: spomini

Dan žena

8.03.2012 · 2 komentarjev

Izjav, da je Dan žena, mednarodni praznik, preživet, skomercializiran in praznik trgovcev, ne razumem. Ali obstaja bolj pomemben praznik od tega, ki praznuje enakopravnost žensk, da lahko volimo, da lahko delamo in zato zahtevamo enako plačilo kot moški, da lahko študiramo in pridobimo izobrazbo, da se lahko svobodno odločamo o rojstvu otrok? Se zavedajo ti, ki to stresajo, da te pravice niso bile tako samoumevne še manj kot sto let nazaj? Le izredno, izredno primitivni in napumpani ljudje lahko posvojijo tako mišljenje in praznik Dan žena enačijo z dnevom zaljubljencev.

Dan žena je zame drugi najpomembnejši praznik poleg rojstnega dneva. V moji družini, družini, kjer sem bila jaz otrok, je bil ta dan poseben. Vsako leto smo Marjetica, sestra in jaz od fotija dobile parfume. Šel je peš v bližnjo parfumerijo v Murgle center in rekel, da potrebuje tri parfume za svoje punce. Jasno, da so mu z nasmeškom na obrazih podtaknile najmodernejše, najdražje in tudi najbolj dišeče. Vedno lepo zavite smo jih punce doma družno odprle, jih prevohljale in nato si je vsaka izbrala svojega. Ves dan je bil ovit v vonjave, tega se dobro spominjam. Vse stvari, ki smo jih praznovali na ta dan, pa smo živeli vsak dan. Pridobivanje izobrazbe, enakopravnost… V tem duhu je potekala moja mladost.

Zadnji parfum, ki sem ga dobila na Dan žena, je bil Organza, dobila sem ga leta 2001, slab mesec preden je foti umrl.

Zato drage žene, lepo praznujte. Naj se vam danes zgodi kaj še prav posebej lepega.

Paki, tebi pa še enkrat… vse najboljše za rojstni dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · spomini

Pošta okrajnega sodišča

25.02.2012 · 1 komentar

Uradnih pisem se bojim. Že ob sporočilcih v nabiralniku, ki opominjajo, da je potrebno dvigniti priporočeno pošto, me spreletava srh. Saj ni kazen, se prepričujem, saj ni nič resnega. Ni. Že veliko let nisem dobila nobene kazni. Verjetno zato, ker sem tako vzorna voznica (hahaha, bi rekel moŽ). Zato pa kar naprej dobivam sodne spise o dedovanju. Po fotijevih tetah in stricih, ki jih nikoli nisem poznala. Kar sicer sploh ne bi bilo slabo, če bi podedovala stol, traktor ali lahko celo graščino, ne pa kot naprimer zadnjič 325/74256 - tin nečesa na 27 zemljiškoknjižnih vložkih zakotnih katastrskih enot. Ob zadnjem tovrstnem posmrtnem darilu fotijeve tete sem nahecala sodelavca, da mi je izluščil, kaj številke sploh predstavljajo v naravi in ugotovil je, da mi pripada en trikotniček, velik dovolj, da stopim nanj z eno nogo, ki leži sredi neke ceste na dolenjski periferiji. Hec, pa tudi malce žalostno, če pomislim, koliko stroškov je bilo povzročenih z vsemi temi dopisi dedičem, z vsem tem deljenjem ulomkov.

No, danes sem spet dobila en spis, dedovanje po fotijevi teti, spet nepoznani. Marija ji je bilo ime, tako kot vsaki drugi ženski tistega obdobja.  Razmišljala sem, kdo bi lahko bila, zakaj je nisem poznala. Hudo mi je, da mi ne foti in ne Marjetica  nista pustila veliko zgodb iz svojega življenja, ki bi jih jaz lahko povedala naprej sinetu in Suki. Zato sem se odločila, da bom kak zapis namenila tudi temu. Da bom prenesla njune zgodbe naprej, da bom, če bom izbrala moč in pogum, za kakno povprašala tudi tete in strice.

Fotijev pogreb je bil lovski. Nisem še bila stara trideset, sine še ne tri in Suki še ne pol leta, ko je odšel. Po pogrebu smo z Marjetico in L. sorodnike povabile domov in ne v gostilno, saj smo želele, da bi se poslovil v svojem domu. Teta M. je pristopila k meni. V rdečih čevljih. Tudi sestrična A. Na ta način se mu je zahvalila, mi je povedla, za čevlje, ki jih ji je kupil foti, ko je prišla študirat v Ljubljano in ki si jih je tako zelo želela, vsak dan hodila mimo izložbe in jih zaradi cene občudovala le skozi okno. Živo rdeči so bili. Edini taki v trgovini.  In potem nekega dne ji je samo v roke položil škatlo. Škatlo z rdečimi čevlji. Čevlji, ki so bili za tiste povojne čase neobičajne barve, morda celo malce oholi, tokrat so bili spet nenavadni, glede na okoliščine. Spomnim se le tega, kako sem jokala, ko sta mi pripovedovali to zgodbo. In vedno, ko vidim rdeče čevlje, me spomnijo na bratsko ljubezen.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · spomini