podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'pasji užitki'

Novembrska

26.11.2017 · Brez komentarjev

Ubrisanka me je danes zvabila ven še preden se je sploh zdanilo. Prve korake v gozdu sva delali še po občutku in na pamet, kar pa stare labradorke ni niti najmanj motilo. Zato ni motilo niti mene, še posebej, ker se zavedam, kako malo časa ji zadnje čase namenim. Podila se je po zametkih snežne podlage kot da bi prvič videla sneg in ga spet in spet poskušala, kot da ji ne bi že tisoč-petsto-enkrat povedala, da se snega ne je. Ker ona pač razume samo tisto, kar želi. Samo jaz tega nekako ne dojamem že celih deset let.

Zadnje čase dosti berem. Ker težko spim, knjige pa mi preusmerijo misli stran od tistih, ki me morijo. Eminem – The way I am. Avtobiografija. »When my popularity grew to middle America, some people started to compare me to Elvis. Is he stealing black music and culture? That was the last thing I was trying to do. I was just doing the music that I grew up on and that I love.

Ti si čist normalen. Poezija. Na knjižnem sejmu sem kupila knjigo poezije. Poezije!! Pri čemer dolgo vrsto let knjig zaradi osebnega prepričanja nisem kupovala. Tako zelo se mi je zamerila izjava mojega prvega šefa, da on nikoli ne bi mogel brati knjig iz knjižnice zaradi vseh tistih polizanih prstov, ki so se knjig dotikali pred njim. Jasno, da je njegovo stališče sovpadalo s tem, da je bil lastnik založniške hiše in to izjavo bi mu še lahko odpustila (če bi se fino potrudila), nisem pa mu mogla tega, da je bil tak idiot, čeprav je izdajal knjige za duhovno rast. Prva knjiga, ki sem jo kupila potem (veliko let kasneje), je bila Čefurji ravs.
Skratka, Ti si čist normalen sem brala z računalnikom na kolenih. Da sem si zraven vrtela komade, ki so besedilom dodali bit in pravi poudarek na ustrezni besedi. Ja, za rapersko poezijo gre. Je zato kaj manj vredna?

Zdaj pa šibam na jogo. V nedeljo zvečer. Našla sem tudi novo tekaško progo za temne zimske večere. Trenutno število tekov je 104. Število obiskov joge je 9. Jutri se dobim z drago N. in Keti. Lep večer bo.

  • Share/Bookmark

Tagi: knjigarije · pasji užitki

Februarska dogajanja

9.02.2016 · 1 komentar

Naš trener fitboksa je odprl picerijo. Da istega časa ni možno živeti dvakrat, sem mu razlagala že poleti, ko je načrtoval, da bo v poletni šoli kickboksa igral trenerja, kuharja, animatorja in vzgojitelja. Tudi tokrat se mu organizacija podira. Na dan odprtja se picopek ni prikazal. In tako sedaj pice peče sam. Zaradi česar trpijo predvsem naši treningi. Ki odpadajo.

Pice so pa zelo okusne. Res dobre. Iz polnovrednega testa. Kakšno mora sicer speči dvakrat ker pozabi zakomplicirana navodila svojih strank, da mora biti sir samo na eni polovici, jajčka pa na obeh. Ponudba je široka, kakšne pice so res nenavadne, z ocvrtim krompirčkom npr, za jedilne liste pa je Sine izjavil, da bi se dislektiki raje ubili kot prebili do konca. V kuhinji trenerju pomaga njegova mama in tudi E., ki je od lanskega poletja izginila s scene, se ponovno pojavlja v kadru med glavnimi igralci. Simpatično lepo.

Prvič sem spekla krofe. V nedeljo sem šla še po instrukcije k Bojani. V bistvu sem šla na krofe, ki pa so bili v trenutku mojega prihoda še v zelo zgodnji fazi realizacije. Bojana pač ni najbolj zgoden tip človeka in krofi so ob enajstih šele vzgajali. In to prvič. Na moč je bilo luštno. Fantje so klepetali, midve pa sva delali kroglice, izmenično metali drugič vzgajane krofe v olje, polnili vroče s prav tako vročo marmelado in si redno lizali sladke prste. Napekli sva jih iz dveh kilogramov moke, dan kasneje pa sem vajo ponovila s kilogramom in pol. Rezultat je viden spodaj.

Tudi Ubrisanka je pristavila svoj lonček, v bistvu gobček. Da je sicer alergična na svinjske kosti, s krofi pa nima težav, mi je dala vedeti in brez zadržkov pohrustala, v bistvu pogoltnila, na enkrat, dva. Od danes je na dieti. Mi pa tudi.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Ena za nazaj

28.08.2015 · Brez komentarjev

Kako sva se imeli z Ubrisanko na dogtrekingu v Kočevskem rogu je objavljeno v obveznem čtivu za vse pasjeljubce, v reviji Aktivno po pasje http://www.canifit.si/revija/…

Dogtrekingov je več vrst. Različni po dolžini, zahtevnosti terena, nekateri omejeni na čas, drugi za uspešen prehod cilja zahtevajo tudi določeno znanje orientacije. Ampak tema zapisa ne bo tehnični opis, saj ne vem veliko o vsem skupaj. Do sedaj sva se z Ubrisanko, razvajeno rumeno labradorko, ki biva na istem naslovu kot jaz, udeležili le treh. Vedno se boriva z Roško pešpotjo in vsakič nama gre bolje. Od zadnjega podviga še nista minila dva tedna, spomini so še čisto sveži, še posebej zato, ker o doživetju razlagam vsem, ki so me pripravljeni poslušati, pa tudi tistim, ki me niso. Ne morem pomagati, bilo je pač tako nepozabno.

Patrik, ki v vseh dogtreking podvigih, na katerih sva sodelovali, igra vlogo organizatorja in vodnika, je za pohod določil tretji vikend v maju. Nisem veliko premišljevala o tem, ali bi šla ali ne, niti potem ne, ko so objavili vremensko napoved brez živo rumenih krogcev, zato pa z zelo žalostnimi in objokanimi oblački in nizkimi številkami pod njimi. Verjela sem Patriku, da bo varno in se zelo natančno pripravila za pot. Kupila sem zemljevid Kočevje 49, pozabila povedati, da potrebujem takega z vrisanimi pohodnimi potmi, zato je bil popolnoma neuporaben, spakirala mojo spalko, ki ponuja udobje do minus 25 stopinj celzija, nabavila hrano za točno dva dni, vse skupaj zavila v plastične vrečke, nisem pozabila niti na rezervne majčke, nogavičke, toplejšo jakno, anorak in vrečko z nujnimi potrebščinami. Skupaj z vodo in Ubrisankino hrano je moj nahrbtnik tehtal 11 kg in pol.

Tako kot je to predvidel tudi idejni oče Roške pešpoti, Tone Prelesnik, ki ga je Patik na enem izmed svojih pohodov tudi osebno spoznal in baje je res zanimiv in prijazen gospod, se je naša pot začela na parkirišču pred Kočevskim jezerom. Dan se je komaj naredil, bilo je mraz, deževalo je in tam so stali trije postavni možje s tremi razigranimi psi in v tisti sekundi me je močno imelo, da bi jo popihala nazaj domov med tople rjuhe. Že dejstvo, da mi bodo tempo gibanja v naslednjih dneh krojili sami natrenirani in neusmiljeni športniki, za katere vemo, da bi kar naprej merili moči in tekmovali s časom, mi je pognalo srh v kosti, ko pa sem pogledala še njihove kosmate spremljevalce, mi je bilo jasno, da naju ne čaka običajen sprehod. Obstaja namreč razlika med psi in vlečnimi psi, o čemer bom več povedala kasneje, v vednost le toliko, da moja Tess pač nima predznaka vlečni pes. Že samo do nošenja oprtnic ima strašanski odpor, pa tudi na povodcu ne vleče. Ker psi dame tega pač ne počnejo.

Roška pešpot je predvidena kot tridnevni pohod, mi pa smo jo letos načrtovali prehoditi v dveh. Srečko nas je opremil z zvončki za medvede, saj naj bi bilo po informacijah lokalnega lovca letos v rogu nadpovprečno število medvedov. Začeli smo z dokaj hitrim tempom in že na prvem travniku so se kapljice dežja in rose prebile skozi špranje naše obutve in prav nobene razlike ni bilo med mojimi nizkimi gojzarji, Bogdanovimi pohodnimi supergami ali Patrikovimi fivefingerskami. V vseh je bila ena mrzla žmočka, ki se nas je držala do konca pohoda. Sledili smo zelenim šapam na beli podlagi in načrtu, da bi prvi dan prehodili malo daljšo pot do Podsten in si s tem naslednji dan naredili malce lažji. Prav tako pa smo vedeli, da je v Podstenah voda in pokrit nadstrešek, kar je bilo glede na slabo vremensko napoved še kako dobrodošlo.

Dobro je šlo. Prvih dvajset kilometrov. Kratkočasili smo se s pripovedovanjem zgodbic. Ker se vsi prej nismo poznali, smo si imeli res veliko povedati, še bolj ker nas družijo podobne stvari kot sta šport in psi. Mi smo čebljali, zvončki so veselo pozvanjali. Nekajkrat smo se prav pošteno zaklepetali in zato tudi zašli s poti in ker pri takih dolgih razdaljah res ni smiselno še dodatno izgubljati energije in časa, nas je Patrik zadolžil, da smo bili izmenično zadolženi za spremljanje kažipotov.

Čeprav je bilo vreme za človeške udeležence pohoda slabo, po celonočnem deževju je bila vlaga visoka, nemalokrat nas je objela gosta megla in tudi kakšna dodatna kaplja je padla, pa je bilo za Buddyja, Vita, Beo in Ubrisanko, pasje udeležence pohoda, idealno. Kljub naporom se niso upehali in zelo pogosto so imeli možnost napajanja in ohlajanja v blatnih lužah.

Prvi pravi postanek smo naredili pri slabem dvajsetem kilometru pri gozdni koči Luža. Z nog smo potegnili mokre čevlje, oželi nogavice in jih z vidnim odporom ledeno mrzle nataknili nazaj na prezeble noge. S sendviči in energijskimi tablicami smo nadomestili izgubljeno energijo, uspelo pa nam je tudi za kratek čas zadremati.

Nato smo pot nadaljevali naprej, mimo Rdečega kamna in Kunč, vse do Roške žage. Pogovor je počasi zamrl, zvončki so še zvončkljali, vendar jih skoraj nismo več slišali. Srečkov moto, da je tako ali tako vse v glavi in da vse napore tako ali tako premagujemo zaradi volje misli, je bilo iz kilometra v kilometer težje udejanjati. Vse bolj smo čutili nogi. Levo in desno. Stopala. Podplate. Prste. Nohte. Žulje. Do Roške žage je Bogdanu zmanjkalo tudi hrane v žilah in le stežka sta ga Srečko in Patrik prepričala, da je pristal na dodatnih pet kilometrov do Podsten. Šele obljubi o večernem ognju in joti iz konzerve sta ga prepričali. Ko smo si po dodatni okrepitvi ponovno oprtali nahrbtnike, me je začela malce postrani gledati tudi Ubrisanka. »Draga moja, s tem sprehodom pa malce pretiravaš. Jaz bi zdajle pojedla popoldanski obrok in se zavalila na kavč. Kaj je zdaj to?«, mi je govoril njen pogled. V nasprotju z njenimi kosmatimi kolegi, ki so bili videti še čisto pri močeh, so njene tačke začele bolj trdo stopati in vse bolj se je začela osredotočati na samo hojo. Po nememu dogovoru z ostalimi sem ji nadaljevanje poti zato olajšala in jo odpela s povodca.

Do Podsten nas je pot vodila tudi čez del Kočevskega pragozda in niti naša utrujenost nam ni mogla preprečiti, da ne bi opazili čarobnosti narave, z mahom poraščenih padlih dreves, mehkobe gozdnih tal in veličastnosti ogromnih dreves. Vtisi so se nam podili po glavah še dolgo v noč, ko smo se že tesno zaviti v spalkah stiskali s svojimi pasjimi prijatelji zraven prasketajočega ognja v pokritem ognjišču.

Jutro sem pričakala vsa neprespana. Neudobnost betonskih tal sem sicer dobro prestala, slabše pa je življenje izven vsakodnevne rutine prenašala Ubrisanka. Utrujenost, obilica luž z vsemi dodatki in šopi sladke spomladanske trave so shecali njen dokaj občutljiv želodec in reva je polovico noči hodila bruhat. Med tem, ko sem pozorno spremljala njene umike, sem imela možnost slišati tudi nenavadne glasove noči. Morda so bila drevesa, ki so se drgnila drugo ob drugega, morda sove, ježi, morda celo volkovi ali risi?

Zjutraj so fantje ponovno podžgali ogenj, Patrik pa je iz vodnjaka vnovič in tudi tokrat neuspešno poskušal načrpati vodo za nadaljevanje poti. Črpalka je bila polomljena in voda ni in ni pritekla iz pipe. Ker je svojo zadnjo zalogo vode podaril svojemu vlečnemu psu Buddyju ob njegovem večernem obroku, je sam ostal brez nje. Tako je bil prisiljen vodni vir poiskati drugje. Izbral si je je eno, vsaj na videz manj blatno lužo, nekje pred vzponom na Lovski vrh. Takrat je naredil taktično napako in mi, da bi preprečil, da bi mu lužo skalil Budyi, podal njegov povodec. In ko sem ga imela v roki, Buddyjev povodec namreč, s samim Buddyjem na drugi strani, me je prešinilo, da ga res ne bi bilo slabo izkoristiti za nadaljevanje poti. In Patrik mi tega pač ni mogel odreči. Še posebej ker sem mu namesto luže ponudila za gašenje žeje dokaj mrzlo Pepsi.

Buddy je res pravi vlečni pes, to je njegov poklic, čeprav je uradno že upokojen. On ne zna hoditi poleg ob sproščenem povodcu. Vleče. Vzdržno z vedno enako močjo. V nedogled. Res v nedogled. Hribe, ki so sledili, sem dojela čisto drugače kot tiste prej. Nisem več gledala pod noge in lovila sape. Gledala sem, kako je veter česal visoke trave in kako so oblaki švigali po nebu. Gledala sem Ubrisanko, ki se je ponovno pri močeh podila med ostalimi pesjanarji in se sladkala z lužastimi koktejli. Ostalo je naredil Buddy. Vlečni pes. Jaz sem le dvigala noge. Res škoda, da se tega nisem domislila že prej.

Zadnji kilometri Roške pešpoti so speljani po makedamski cesti. Do takrat so se bolečine ponovno prikradle v noge in tudi kakšni mehurjasti žulji so se napihnili. Fantom namreč. Sama nisem imela težav. Moje, ženske noge, so pač navajene neudobne obutve. Le kaj so premočeni gojzarji proti mučilnim napravam v obliki salonarjev z visokimi petami? Kak kilometer pred koncem je Bogdanu prekipelo, ko so se vsem žuljem in bolečinam pridružile še dodatne v gležnju, je enostavno odložil nahrbtnik in mirno naznanil, da naj ga tam poberemo z avtom. Dosegel je svoj cilj, makedamski finiš pa ga ni več zanimal.

Zadnji kilometer do avtov smo, kot to veleva tradicija prejšnjih Roških dogtrekingov, odtekli, Srečko in Patrik celo z nahrbtniki na rami. Fanta sta se nato po Bogdana vrnila z avtom, jaz pa sem med tem Ubrisanki podarila kopanje v Kočevskem jezeru. Takoj ko se je pognala v vodo, je njena utrujenost, ki me je med pohodom občasno zaskrbela, čudežno izginila, pogledala me je izpod obrvi, kot bi rekla: »Oprosti dragica, si sama kriva, če si to res verjela. Daj, vrzi mi še eno palico!«

Roški podvig v dveh dneh smo zaključili ob kokakoli in kavici v lokalni gostilni. Tako zelo nam je zadišala, da smo pozabili narediti gasilsko fotografijo, ki bi za vedno zabeležila nas skupni podvig. Natakarica, ki nam je že po našem skuštranem videzu prisodila, da smo se preganjali po okoliških gozdovih, nam je povedala, da lokalno društvo vsako leto organizira tekmovanje, kjer udeleženci Roško pešpot pretečejo. Fantom so se oči kar zasvetile. Tako že vem, kaj naju u Ubrisanko čaka drugo leto.

  • Share/Bookmark

Tagi: pasji užitki

Zapis iz sredine junija

2.08.2015 · Brez komentarjev

Čeprav objavljen danes, sem ga napisala sredi meseca junija…

Nisem pozabila na zapise, samo časa je zaradi preobilice drugih dogajanj zmanjkalo. Maj se je začel čudovito. Z dvodnevnim dogtrekingom po Roški pešpoti (kratek potopis bo baje objavljen v naslednji izdaje e-revije Aktivno po pasje)* in enodnevnim preživetjem v ljubljanskem živalskem vrtu kot oskrbnica. Priporočam vsem odraslim otrokom, ki jih zanimajo živali. Ogromno novih stvari sem izvedela, se dotikala in občudovala žirafe, kamelkota, Gango, grlico, kačo, hranila gepardska brata in sestro ter ostarele volkove, pa še fantje, ki skrbijo za vse stanovalce ZOO, so popolnoma predani svojemu delu, pa tudi simpatični in luštni. Dan je minil kot bi trenil in šele po prihodu domov, ko me je Suki pobarala za slikami, sem se zavedla, da sem se tako vživela v dogajanje, da sem na fotoaparat čisto pozabila. Tudi ene same slikice nimam.
V maju smo tudi praznovali, ker so nekateri postali odrasli in samostojni, drugi so praznovali zadnji rojstni dan z eno številko. Tudi šport je bil veliko na programu. Z Mojčko spet štejeva jutranjčke, še vedno redno zahajam na večerno vadbo, na katero tudi neuspešno vabim Suki. Mlatenje zraka pravi moji intenzivni vadbi fitboksa, sine pa se mi le smeji in poudarja, da imam res hecen stil gibanja. Me zanima, če bi se še smejal, če bi se ga lotila s Puškinom (naše preimenovanje push and kick udarca).
Vmes tečem. Sicer ne tako pogosto kot lani, ko me je v tek gnal tudi strah pred maratonom, ampak jutranjčki z Mojčko so še vedno na programu, pa tudi kakšen daljši tek čez vikend si privoščim. Današnje stanje je 40 tekov.

*članek, celo prav podroben, objavljen v 3. številki revije Aktivno po pasje

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · pasji užitki · tekaški trenutki

Pasja konferenca in pasja razstavljanja

21.01.2015 · Brez komentarjev

V ponedeljek me je v e-nabiralniku pričakalo sporočilo Sinetovega razrednika z vabilom na roditeljski sestanek. Priložnost je izkoristil tudi za kratko analizo uspeha razreda, ki je z eno besedo grozno slab. Sam se je z dijaki že resno pogovoril, nas starše pa je pozval, da se pogovorimo tudi doma ter podčrtal besedilo:  »Vpitje in stresanje jeze na njih ne bo pomagalo. Potrebno je poiskati rešitve. Sami očitno ne zmorejo. Seveda sem vam na voljo.«  Obvestil nas je tudi, da naj ta teden pričakujemo izpis ocen prve konference in dodal, da bodo ocene domov prinesli vsi dijaki, ker tiskalniki na njihovi šoli nikoli ne zatajijo. Haha, tale srednješolska mularija je resnično iznajdljiva pri nategovanju svojih skrbnikov.
Res pa je, da Sine ocen ni prinesel domov… Danes ima šolski izlet, jutri pa do konca tedna odhaja na smučarijo kot nadomeščanje tretje ure športne vzgoje. Zgleda da je resnično zmanjkalo barve v printerjih:).

Ta vikend se mi je skoraj zgodilo nekaj nezaslišanega.  Skoraj sem pozabila na pasjo razstavo. Ker se je Suki počutila zelo slabo, z ostalima članoma našega krdela pa je obisk razstave čisto zgrešena naložba, sem jo tokrat obiskala s prijateljico. Ki o psih razen tega, da imajo praviloma štiri tace in rep, ne ve kaj dosti več, vendar se je zelo dobro vživela v dogajanje in kaj kmalu sva se predvsem zabavali s tem, da sva primerjali pse z njihovimi človeškimi šefi. In res je, da si ljudje zaslužimo pse, ki jih imamo.  Tako ima Suki CucloEmo, ki bi se do dvanajstih valjala po postelji, jaz imam Ubrisanko, ki bi vse pojedla, pri nekaterih parih pa prevladuje predvsem vizualna podobnost.

Z novo družinsko pridobitvijo se je pohvalila tudi draga N. in komaj, komaj čakam, da jo bom videla v živo in noro, noro sem vesela zadnjo in majčkeno, majčkeno tudi fouš, ampak v pozitivnem pomenu. Novo pridobitev sem omenila tudi MoŽu.  Dvanajstkrat. Do danes zjutraj.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Šolarka Ubrisanka

3.12.2014 · Brez komentarjev

Včeraj se je Ubrisanka igrala srednješolko na BIC-u. Sine, ki je bil določen za dežurnega dijaka, jo je namreč vzel s sabo v šolo. Nekaj časa mu je pri vhodnih vratih delala družbo, nato pa so jo dekleta vzela s sabo k pouku, kjer je prosto tekala po razredu, dokler ni vsega naveličana obležala pod mizo v zadnji vrsti. Lepo se je obnašala. Domov je prišla s pobarvanimi krempeljci  in zelenim srčkom na levi sprednji tački, z nafehtanim  sendvičem v želodčku in predvsem zelo, zelo utrujena. Če je pridobila kaj znanja iz biologije, nam ni odlajala, je pa zvečer Sinetu podarila en slinast poljubček za lepo preživet dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Junijsko – julijska dogajanja

27.07.2014 · Brez komentarjev

Šola se je končala. Sine je potrdil, da je bila njegova izbira šole prava, Suki  pa velika odločitev še čaka. Prav nič ne mara razmišljati o velikih korakih, ki jih bo morala sprejemati v bližnji prihodnosti. Zadovoljna je v svojem svetu drobnarij in počitniškega brezdelja, malo manj z mamo, ki ji iz službe kar naprej teži z nalogami in raznimi zasliševanji o trenutnih aktivnostih.

Zadnji korak je naredil tudi stric Janez. Se poslovil od svojih ljubljenih in odšel. Življenjska razočaranja in bolezen so bili močnejši. Njegovo slovo nas je sorodnike za eno popoldne ponovno združilo. Po dolgih letih sem videla bratranca, sina najstarejšega fotijevega brata, ki je bil tudi njegov najboljši mladostni prijatelj. Po pogrebu mi je povedal veliko štorij, ki sta jih skupaj doživela, kako ga je moj foti spoznal z dobro hrano in dobrimi avtomobili, kako sta se spoznala foti in Marjetica. Pretreslo me je, ko mi je s solzami v očeh in s tresočim glasom zaupal, kako ga mori, ker se na koncu ni prišel poslovit od Judy (tako je namreč klical Marjetico). So pa tudi sorodniki zvedeli, da s sestro že veliko let veva, da je bil foti  poročen že pred Marjetico. Vsa leta je bila to skrivnost, ki do tega pogreba ni prišla na dan. Nekoč, ko bom zbrala pogum, bom obiskala bratranca, s svinčnikom in papirjem v roki, da mi bo povedal mojo zgodovino.

Ubrisanka ga spet lomi. Ponovno smo bili na pasji urgenci. Ponovno v visoki tarifi, v junijskem zgodnjem sobotnem jutru. Zbudili so me njeni krči, zaradi katerih se je premetavala po tleh spalnice. Bolečina je bila tako intenzivna, da je sploh ni bilo več v telesu, njene oči so bile popolnoma mrtve. Po tem, ko se je umirila tudi po drugem napadu, ki ni bil tako močan, in sem se umirila tudi jaz (gospa, vi ste pa čisto histerični, mi je po telefonu  rekla veterinarka iz pasje urgence), sem jo odpeljala na kliniko, kjer je bila delno v soboto, nato pa postopoma cel naslednji teden deležna popolnega managerskega pregleda. Kri BP, voda tudi, žolčne kisline tudi, nevropregled brez posebnosti. Nato pa ultrazvok, ki je pokazal spremembe na želodcu, na dvanajsterniku in na začetku črevesja. Sledila je še gastroskopija, sedaj pa čakamo rezultate. Upam, da je le posledica lokalne zastrupitve s kakšno packarijo, ki jo je pojedla na jutranjem teku, preživela bom tudi z diagnozo alergije, tudi z diagnozo celiakije. Prosim, da je le na smrt draga in ne tudi na smrt bolna. Ker kaj bi jaz brez nje?

Predvčerajšnjim je prišel domov čarobni deček iz sosednega vhoda. 115 dni je star, pa bi se moral roditi šele jutri. Suki ga je uspelo prvi videti (ker je zalezovalka celo dopoldne stražila pri oknu) in mi je potem celo popoldne cedila sline z vprašanji: “Si ga že videla? Si ga zdaj že videla?” Zvečer mi je uspelo. Tako naravno, pa v njihovem primeru tako čudežno…

Št. teka 90, pretečenih km letos 733. Ni slabo.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Osvojitev »the« gore

26.08.2013 · 2 komentarjev

Lani mi ni uspelo zaradi vremena. Letos sta vajeti v roke vzela moŽ in Čak Boris. Da pač ni razloga, da ne bi splezala tja gor, sta rekla, ker si tako želim. Res sem si, moja domišljija pa je imela o Triglavu svojo predstavo. Bala sem se ga. Njegove višine, zgodb. Predvsem pa tega, da bi morala napraviti ta vzpon sama za njima, neusmiljenima bojevnikoma s časom.

Priznam, da sta vlogo vodnikov opravila brezhibno. Čak Boris je pregledal vremenske pogoje  in dodatno pridobil potrditev pri Kredarskem Vremenkotu, da vreme bo, da bo petek brez padavin najmanj do pete popoldan, da se bo potem poslabšalo in da bodo ponoči nevihte, ki bodo zjutraj omogočile idealne pogoje za osvojitev vrha. Tako je Čak Boris računal in preračunal, da bo morala zaradi službenih obveznosti ostati doma tudi njegova Katja, saj je enostavno ne moramo čakati z odhodom do treh, da bo štart za nas ob enajstih, da moramo priti do petih na Planiko, naslednji dan na vse zgodaj pa dalje.

In smo šli. Nahrbtniki pripravljeni po vseh gorniških pravilih. Obutev, oblačila, hrana. Avto smo pustili na Pokljuki in jo mahnili proti vrhu. Čak Boris je prevzel vlogo vodnika in lokalnega radia, nama pel pesmice, vodil oddajo o političnih, gospodarskih in rumenih aktualnih dogajanjih. Pa smo bili že pri Vodnikovi koči in kot bi mignil tudi v Planiki. Vse skupaj v treh urah in pol. V Planiki smo si privoščili toplo večerjo, fanta pa tudi dolgo partijo pokra, medtem ko sem jaz med branjem knjige (da, tudi to sem imela s sabo) prisluškovala pogovorom pohodnikov, ki so sedeli za sosednjimi mizami.

Jutro se je zbudilo sveže, komaj malo oprano kljub grožnjam o močnih nevihtah. In smo šli. V sonček, v skalo. Vse do vrha. In tam čudovit pogled, ki ga je potrebno doživeti, ne le videti. Ne le slika, tam so tudi čustva in ponos in veselje. Hvala moŽ in Čak Boris za to doživetje.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Snežna pregovarjanja

9.12.2012 · Brez komentarjev

CuclaEma je že malo pozabila, saj je bila lansko zimo še pasji dojenček, na sneg in na temperature, ki ga spremljajo. Ko se je včeraj prebudila v zimsko idilo, se ji je prav fino zdelo, ko se je še vsa topla od celonočnega stiskanja pod mojim kovtrom zapodila v snežni puh. Pa je bilo mrzlo in puh globok, zato se je fino razjezila in potem še bolj na ptičke, ki so prišli jest na njen vrt.

Potem, ko smo šli na sprehod, se je njena jeza še stopnjevala. Pognala se je za Ubrisanko in sosedovo Nalo v sneg, naredila skok, še dva, potem pa se je v snegu izgubila. Le mali smrček je še gledal ven, dokler ni mimo kot vihar priletela Nala, skočila čeznjo, ob tem dvignila oblak še neposedlih snežink  in potem ni bilo videti niti smrčka več. Ven se je prikopala čisto zasnežena, premražena in trdno odločena, da do nadaljnjega ostaja hišni pes. Tak, ki hodi ven le lulat in kakat.

Ubrisanka pa komaj čaka. Norenje po snegu. Dviganje snežnih oblakov. Tunkanje glave v belo morje. Nasploh pa premetavanje in norenje z drugimi pasjimi prijatelji. In če teh v zgodnjem nedeljskem jutri kljub soncu ni na spregled, se zadovolji tudi z valjanjem po tleh s svojo človeško  šefico.

  • Share/Bookmark

Tagi: pasji užitki

Roška pešpot in dogtreking

21.05.2012 · 2 komentarjev

Letos na dogtreking nisem odšla tako nepripravljena kot lansko leto, ko sem začela pakirati zadnji dan in odšla od doma z nahrbtnikom, ki so se mu trgale naramnice, s supergami, ki so v treh dneh hoje ustvarile na mojih podplatih čaroben svet prepletajočih se mehurčkastih in odprtih žuljev, in s spalko, ki je svoje ime nosila popolnoma neupravičeno in sem si v njej puhala zrak, da sem dvignila temperaturo nad ničlo (ok, to slednje je majhno pretiravanje, ampak morda le za kakšno stopinjo ali dve). Zaradi “popolne” opreme mi lanskoletna kondicija ni prav nič pomagala premagovati Roško pešpot, ker pa sem še princeska, sem še ustrezno jamrala zraven. Moje edino opravičilo je bilo, da sem prvič v življenju počela kaj takega, tabornike sem do takrat videla le v “Gremo mi po svoje”.  In morda je bilo to opravičilo zadovoljivo za Patrika in me je kljub vsemu tudi letos povabil s sabo.

Tokrat se nisem pustila presenetiti. Nov nahrbtnik, napihljiva podložka, spalka “garantirano udobje do minus petindvajset” in berfutke. Briketi za Ubrisanko. Liter in pol vode. Predvsem za Ubrisanko, sem ugotovila na poti:(. Hrana zame. Instant testeninte, ker imam rada tople obroke, tunine konzerve, čokoladke. Zobno ščetko, tablete za alergijo in glavobol. Pulover. Smučarsko spodnje perilo. Jakno. Skupaj 13 kg. Kar ni veliko, če tega ne nosiš na hrbtu cel dan.

Patrik je začrtal pot, ki je lani nismo uspeli prehoditi zaradi slabega vremena (in mojega nahrbtnika), spodnji del Roške pešpoti. Od Kočevskega jezera do Lovskega vrha, Rajhenava, vse do Podsten, kjer smo prenočili. In letos je šlo vse tako lažje. Užitek je bil popoln. Narava, preživljanje časa z Ubrisanko, poslušanje zvokov gozda, čvekanje z ljudmi, ki jih imam rada. Zakurila sem svoj prvi ogenj v naravi, kar sploh ni tako enostavno, kot je videti na tevejki. Patrik nam je povedal osnove preživetja, tudi svojo “Sport Bili” torbico nepogrešljivih pripomočkov v naravi nam je predstavil, v kateri je od lanskega leta že nadomestil sponke, ki smo jih uporabili, da je moj nahrbtnik zdržal do konca.  In za konec, za čisti vrhunec vsega lepega tistega dne se je s svojimi čudežnimi rokami dotaknila mojih razbolenih nog Beti, čarobna vila refleksne masaže nog.  Je možno doživeti še kaj lepšega kot profesionalno masažo sredi gozda? In se nato v topli spalki stisniti s svojo labradorko. Tako močno stisniti, da se je tudi ona počutila varno in je trdno spala kljub sencam, ki so jih delale zvezde, kljub ječanju in škripanju dreves in kljub okoli hodečim medvedom.

Kočevski rog je namreč poln divjadi. To je videti povsod, njihove sledi in njihove iztrebke. Skoraj smo videli divjo svinjo, vendar se je tik preden je prišla v vidno polje, spremenila v košuto, videli smo tudi večjo skupino košut. Kljub temu, da medveda tudi letos nismo videli, adrenalina ni manjkalo. Psi so imeli nosove polne vonjav in temu ustrezno so bili razdraženi. Kitka, ki je verjetno dobila ime po prvi mački, ki ji je prišla  na pot, je bila prav pasje razpoložena do vseh ostalih psov ne glede na spol ali poreklo in kljub temu, da so bili ves čas na povodcih, se nismo uspeli izogniti parim incidentom, v katerih je frčala dlaka, nekaj krvi, vse skupaj je bilo  ozvočeno z renčanjem, skupila pa jo je tudi Betijina zadnja plat.

Preživela sem dva neverjetna dneva v naravi. Domov sem prišla utrujena, vendar brez bolečin, brez žuljev. Po desetih uran spanca sem popolnoma fit. Z še enim lepim spominom. Ubrisanka pa še kar spi. Razvajenka.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · pasji užitki