podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'nekategorizirano'

Junija in za nazaj

25.06.2018 · Brez komentarjev

Spet so bile tehnične težave krive za neobjavljanje zapisov. Z mojim, sicer uradno zelo zmogljivim računalnikom, nekako nisva našla skupne kemije in z velikim naporom sem vsakič znova pritisnila na zagonsko tipko. Ker je vedno začel z neskončnim mletjem in mletjem in spraševanjem tisoč in ene stvari in ponovnim zaganjanjem. In vsakič ko sem ga, pa četudi le za kratek čas, prikrajšala za električni kabel, se je upiral s poblaznelim bliskanjem in utripanjem. Izredno zopern karakter, poleg tega je bil črn in robusten, prav nič nežen, prav nič moj.

Zdaj je zlate barve. Tanjši, nežen. Uživam, ko ga uporabljam.

Sicer se je od najinega zimskega potovanja zgodilo marsikaj. Celo še eno potovanje. Tokrat v ženski zasedbi. Za vikend od četrtka do ponedeljka (z leti se celo punce naučimo kaj od fantov). Barcelona. Bilo je točno tako, kot smo želele. Nikogar ni bilo potrebno moledovati za vstajanje, prilagajati se je bilo tako lahko, saj smo si vse želele bolj ali manj istih stvari. Tržnic, gina s tonikom, čveka začinjenega z nakupi. Klasika. Za nočno – nočno življenje nam je sicer zmanjkalo energije, ampak ni bilo niti nobene želje po kakšnem klubu.

Sine se je ponovno vpisal na fakulteto. Malce nestrpno pričakuje rezultate. Z mešanimi občutki. Če bo sprejet tja, kamor želi, ne bo imel več razloga, da se naslednje leto ne bi zakopal v knjige. Ve, da bi bilo tako tudi prav, samo prave volje ne zbere. Ampak ima še celo poletje časa.

Suki je letošnje leto zaključila uspešno. Ne samo to, poleg letnika je uspešno oddelala še tri diferencialne izpite, ki so bili pogoj za prešolanje iz tehnične gimnazije. Zelo sem ponosna nanjo, pa tudi sama je nase. Se vidi v njenem nasmejanem obrazčku. Zdaj že dela. Jasno, da ni izbrala najležje poti, niti kar se počitniškega dela tiče. In kljub temu, da se pritožuje, vem, da je globoko v sebi zadovoljna.

Mojčka, moja dolgoletna kompanjonka pri jutranjih tekih, se je preselila na morje. Zadnjega jutranjčka sva odtekli mesec dni nazaj, kar hudo mi je bilo. Od takrat sem jo tudi že obiskala v njenem lepem novem domu, tudi odtekli sva že enega po njeni novi trasi. Zadovoljna je.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · nekategorizirano

Filipini drugič – četrto javljanje

18.01.2018 · Brez komentarjev

Današnji dan se je začel ponoči. Po nasvetu enozobe gospe s širokim nasmehom iz najinega guest housa. Če hočeva kar najbolje izkoristiti druženje z brezzobimi morskimi psi, je potrebno biti v vodi prvi, kar pomeni tudi prvi v vrsti za nakup vstopnice, kar pomeni, da je bilo potrebno naviti nastaviti budilko na deset do štirih.

Enozoba gospa je imela prav. Tudi zaradi vrste, ki se je podaljševala iz vsake minute v minuto, ampak predvsem zato, ker sva bila deležna kopanja z morskimi psi v trenutku sončnega vzhoda. Pa so že same mrcine dovolj impozantne. S svojo velikostjo in ogromnimi, na široko odprtimi brezzobimi usti loveč s čolna vrženo hrano. Plavali so čisto zraven nas in se marsikoga celo dotaknili z repom ali plavutjo. Na žalost nisem posnela nobene slikice, pa tudi tam te storitve niso ponujali, kar se mi zdi tudi čisto v redu.

Zdaj sva že v Dumagueteju, kjer bova preživela naslednjih nekaj dni, šla na kak organiziran izlet in na kakšnega v lastni režiji. Predvsem bova dneve preživljala brez naglice in umirjeno. Budilko za jutri imava nastavljeno na šesto uro. Umirjeno?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Filipini drugič – tretje javljanje

17.01.2018 · Brez komentarjev

Prestop z Boracaya ni bil tako kaotičen kot prihod nanj. Pristanišče mi zaradi pomanjkanja ogromne množice ljudi sploh ni bilo znano. Morda je bilo temu tako tudi zaradi sonca, ki je le prikukalo izza oblakov in takoj ponudilo prijetnih trideset stopinj. Za prehod z otoka na letališče sva rabila dvajset minut in tako na letališče prispela krepki dve uri prezgodaj. Zasidrala sva se v restavraciji nasproti letališča, odigrala kocke (pojma nimam, zakaj tudi letos nimam sreče pri tej igri) in nato sem se pregrizla čez Galo, Dalijevo ljubico. Knjigo, ki me je popolnoma spravila iz (s?) tira s svojo vsebino.

S knjigami na tem potovanju nimam sreče. V kovčku jih imam sedem, pa ocenjujem, da bom uživala le pri eni. Tale Dalijeva Gala in sam Dali… kakšna zlaganost, vse le zato, da so lahko opravičevali svoje deviantnosti in frustracije. S Cvekico sva si že zdavnaj prišli na čisto, da nimava enakega okusa niti za filme niti za knjige, pa sem kljub vsemu v kovček položila štiri njene. Eno sem predelala na letalu in me ni prevzela, drugo sem odložila na dvajseti strani. Tretje ne bom odprla, v četrto pa le polagam upanje in si jo šparam za dneve poležavanja na plaži.

Po preživeti noči v Cebuju, ki naju je pričakal z nalivom, sva jo danes na vse zgodaj mahnila v Oslob. Zelo prijetno vožnjo sva imela. Karte pa nisva razumela. Bolj kot sva računala luknjice, ki jih je kondukter naredil v listek, manj sva prišla do cene, ki nama jo je zaračunal.

Oslob se šele razvija. Je idealno izhodišče za ogled morskih psov, tistih brezzobih. Sicer mestece ponuja vse, kar imajo tudi veliki, le da je vse v manjšem merilu in manj številčno. Celo masažo sva si privoščila, pri čemer sva se prav pošteno nasmejala neprofesionalnemu pristopu, saj se je šefica maserka obrti šele učila, kljub dolgemu seznamu iz ponudbe zaenkrat zna le klasično masažo (sorry mr.), hkrati pa se je med masažo dogovarjala še z drugimi strankami, če pa jih ni bilo, pa je napeto klepetala s kolegico maserko. Ampak MoŽ je njene roke vseeno ocenil za dober masažni potencial.

Mestece ima tudi »odprto kuhno«, kjer sem si po večerji (na potovanjih sem vedno in neprestano lačna) privoščila nabodalo s svinjskimi jetrci. Imeli so tudi take s kurjimi krempeljci in kurjimi črevci, ki jih nisem poskusila, ampak to z jetrci, pomočeno v sladkasto žar omako, je bilo zelo okusno.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Filipini drugič – prvo javljanje

14.01.2018 · Brez komentarjev

To je že najin drugi obisk Filipinov, vendar tokrat bolj počitniško obarvan, če je temu verjeti. Smer je bila določena pred kakšnim letom dni z nakupom »noro ugodne karte«, točna destinacija pa pred nekaj meseci, ko se je MoŽ poglobil v vremenoslovje in ugotovil, da bova na Filipinih deležna najboljšega vremena. Filipini naj bodo!

Priprave so bile, vsaj z moje strani, kratke. In so vključevale pakiranje. In nekaj napotkov za mladiča, ki sta težko prikrivala navdušenje nad najinim odhodom. Ja, skrbela bosta za Ubrisanko in CucloEmo. Ja, sine bo po najboljših zmožnostih voznik svoje sestre. Ja, vse bo pod kontrolo.

Začelo se je malo izven nje. Že na samem odhodu od doma. Ko se je med prtljago na zadnji sedež avtomobila potuhnjeno pritihotapila CuclaEma. In s tem že drugič jasno dala vedeti, da ji ni prav, da ne bo vključena v dogodivščino. Težava je bila v tem, da sva ključe zaklenila v hišo in nisva imela več vstopa vanjo. Hvala bogu za dobro sosedo. Ja, ja, jasno, da jo bo počuvala do popoldneva, ko se otroka vrneta domov.

Pot v nadaljevanju je potem potekala skoraj brez težav. Na obeh letalih sem imela dva sedeža, kar je čudovito, saj sem se lahko ulegla čez tri (nogici sem počasi stegovala čez MoŽeve, dokler niso bile res dokončno stegnjene) in udobno preživela pet in šest urna leta. Manjši zaplet sva imela s hotelom v Quala Lumpurju. Ker, ni sprejemal prtljage. Da v sobe nimajo vstopa domače živali, smo se navadili, pa tudi tega, da vanje ni dovoljeno prinašati določih vrst eksotičnega sadja. Da ni zaželena prtljaga, pa sem doživela prvič. To je sicer res tudi pisalo nekje v drobnem tisku, vendar kdo pa sploh bere drobni tisk?
Noč sva tako preživela v drugem hotelu čez cesto.

Zanimivo dogodivščino sva doživela tudi s prevozom na otok Boracay. Za kratko vodno razdaljo desetih minut sva potrebovala več kot dve uri. Pri čemer sva si enotna, da sva jo v primerjavi z drugimi res dobro odnesla. Nazarenska gneča v pristanišču, več zmedenih vrst za čakanje na karte (če so bile za karte in ne za kaj drugega, mi še sedaj ni jasno). MoŽ me je pustil v eni izmed njih, sam pa odšel na obhod, uspel plačati takso in izkoristil prijaznost enega izmed čakajočih, da je kupil karte še za naju. Nato sva se zmuznila mimo prve množice vrst in se postavila v novo. Za en velik trajekt, ki ni vozil. Sploh. Za nekaj večjih ladij, ki so imele težave s pristajanjem. Za množico katamaranov in manjših plovil. Ki so vsi brez kakšnega, vsaj nama znanega, pravila pobirali potnike in jih vozili čez na otok.

Danes sva ugotovila, da je bilo to najbrž (upam) povezano s festivalom Ati Atihan. Dogodek je versko obarvan, časti otroka Jezusa (Santa Nino), je pa baje (pravi Google) povezan tudi z izročilom Ati ljudstva. Ljudje so oblečeni v kostume, igrajo na glasbila in uživajo v druženju.

Obala je fantastična, dolga, mivkasta, množica barov in restavracij jo deli od notranjosti. Kjer pa otok kaže svoj revni obraz. Ki se ga še toliko bolj občuti zaradi zalitih cest preteklih nalivov. Na določenih mestih nam peščem ne preostane drugega kot poštopati kakšno prevozno sredstvo, da te spravi na drugo stran luže. To, da vreme ni sončno, je jasno, kajne?

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · nekategorizirano

Avgustovska seštevanja

3.09.2016 · Brez komentarjev

11 tekov. 83 km.
1 Vršič. Sprehod.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Podnajemnika Ivanka in Henrik Kos

2.05.2016 · 1 komentar

Imamo nova podnajemnika. Kljub prazniku sta danes cel dan gradila prizidek, ki bo njun nov dom. Dež ju pri gradnji ni nič motil. Zelo domiselno sta izbrala svojo parcelo, skoraj pred vhodom na vrt, a prav lepo skrito pred dežjem in pogledi nepozornežev. Še CuclaEma ju ni zapazila, pa je prav pošteno huda, če ujame vsiljivce na svojem teritoriju.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Januarska dogajanja

21.01.2016 · Brez komentarjev

Dnevi tečejo in če si res pozoren, lahko opaziš postopno, skoraj nezaznavno daljšanje dnevov. Tudi prvega konferenčnega obdobja je konec in Sine in Suki sta uspela malo zadihati. Preživela sta, Suki sicer z dvema dolgovoma za nazaj, za katera pa meni, da jih bo lahko uspešno poravnala.

V naslednjih tednih ju čaka veliko smučarskega uživanja. Danes smučata v okviru športnega dne v Osojščici, kamor bosta šla ponovno čez nekaj dni, in sicer za štiri, po programu tretje ure športne vzgoje. Čez dobra dva tedna se bomo na smučanje podali še skupaj. Upam le, da bo imela družinska smučarija manj leden pridih kot ga ima današnji dan, ki se je prebudil v krepkih deset minusa.

Današnjega smučanja se je Suki zelo veselila. Predvsem zaradi novega smučarskega kompleta. Malo je bila tudi nervozna, saj lani zaradi drugače preživetih zimskih počitnic sploh ni stala na smučeh. Prav tako od smučanja v naravi v petem razredu še ni šla smučat samostojno. Kljub ponovnem preverjanju opreme zjutraj ob čaju me je presenetil njen klic ob uri odhoda z informacijo, da je vseeno nekaj pozabila in sicer potni list. In ker pač nisem vzgojna mama, ki bi hčerko kazensko poslala iz avtobusa, sem se pač usedla v avto in še pred vstopom na avtocesto ujela avtobus in predala dokument nasmejanemu učitelju telovadbe. Je že navajen, se mu dogajajo take reči na vsakem izletu. Vesela je bila tudi Suki, ki mi je poslala pocukran sms z lesketajočim srčkom in velikim Hvala mami. In ravnokar je tudi sporočila, da je bilo vse super, razen mraza.

Zame se je leto začelo… januarsko. Rekreacijo bolj kot ne sestavlja vadba fitboksa, vsakodnevni sprehodi s pesjanarkama, daljši vikend pohodi in le kakšen tek. Zadnji prejšnjo sredo mi ni ostal v najlepšem spominu. Neosvetljena proga v oblačnem večeru, ko nisem videla niti podlage pod seboj in močan vonj po smogu je v meni vzbudil dvom o koristnosti tovrstnega početja. Dvajsetega januarja čakam na pomlad. Ptički tudi.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Poletna dnevna soba

15.04.2015 · 2 komentarjev

Vrt je pripravljen na odprtje sezone. Kamen je vsaj napovrh očiščen mahu, lesen podest je osvežen s tikovim oljem, sedežna garnitura je pomita in dopolnjena z ležalnikom iz Hoferja. Sivka posajena. Atrijska njiva preštihana in okrašena s sadikami solatke dveh vrst, začimbami in kamilico (letošnja novost). Trava je prečesana s pomočjo Čak Borisove fresilnice (križanca med frezo in kosilnico).Tudi kakšno pivo je bilo že postreženo. In popito. Pergola čaka, da se gospa Kivijeva prebudi in začne plesti sveže veje v gosto senco za poletne popoldneve.  In jaz čakam z  njo.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Z zamudo

29.03.2015 · Brez komentarjev

Novoletna zaobljuba, da bom redno ubesedila utrinke našega vsakdana, je že padla v vodo. V bistvu je pljusknila na ploh v eno zelo kalno mlakužo. Toliko je stvari, o katerih bi lahko pisala in obljubim si, da jih bom napisala takoj jutri in potem se tudi jutri zgodi spet čuda enih stvari, pa jih ne napišem, ker nisem napisala včerajšnjih in april je tu, jaz pa s tremi zapisi letos. Zato zdajle čisto na kratko, da pridem na zeleno vejo, ker je že pomlad, nato pa…

Prav žal mi je, ker bom o našem velikem letošnjem dopustu pisala tako na kratko. Glede na to, kako otroka odraščata, je bilo to verjetno naše zadnje, prav gotovo pa eno zadnjih skupnih potovanj.

Bilo je razgibano, videli smo veliko novega, doživeli ogromno lepega in zabavnega. Sine in Sara sta nas še vedno zabavala s svojim odklopljenim dojemanjem sveta in  s svojimi »zakaji« in »ne razumem« izjavami. Suki si je želela priti le do velikega mesta in skoraj bi zamudila ves čar poti do tja. Trenutno ji je koža pretesna, me tolaži Čveka, da so to petnajstletnice in da mine. Verjetno res, vendar jaz pogrešam mojo malo deklico s polnimi lički, h kateri se je bilo tako lepo priviti in utoniti v spanec. Kakorkoli, na koncu NY ni dobil oznake najboljšega mesta na svetu. Morda je bilo krivo vreme,  sneg in dež in mraz, verjetno pa ves ta beton in ogromni objekti, ki se dvigajo v neskončnost in vse te množice, ki z lončki vročih napitkov v roki hitijo iz enega konca na drugega.

Dopusta je bilo prehitro konec in vrniti se je bilo potrebno v vsakodnevno rutino, Suki pa nam jo je takoj naslednji dan pobrisala v Francijo na izmenjavo učencev. En teden se je potepala. En teden je uživala.

Potepala  sva se tudi midva z MoŽem. Že drugo leto sem ga  spremljala na triatlonske priprave v Novigrad. In ga bolj ali manj videla le med hranjenjem, saj je vmes le treniral, treniral, treniral, plaval, tekel, kolesaril in spal. Jaz sem čez vikend odtekla dva teka, z drago N sva naredili čudovit kolesarski izlet, en dan pa takega z avtom. Od mišic so naju najbolj boleli jeziki, saj sva morali nadoknaditi kar nekaj mesecev, od kar sva se nazadnje videli.

Ta vikend pa je bil namenjen praznovanjem. Čvekica in Mojčka T sta praznovali 44-ke, čudežni deček iz sosednjega vhoda pa prvi rojstni dan. Dobil je torto in balone in neskončno dobrih želja in poljubov. Jaz pa vem, da mu ne bo hudega, saj nanj pazi moj oči.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Avgustovsko septembrska dogajanja

20.09.2014 · Brez komentarjev

Dopust sem čakala celo dolgo, deževno poletje. Skoraj do zadnjega nismo vedeli, kam bi se odpravili. Naše želje namreč čedalje težje uskladimo. Sine je želel podoživeti Pargo z Mojčko in njenima fantoma in nikakor se iz Grčije ni želel vračati po kopnem čez Makedonijo. Suki ni imela posebnih želja, razen da ni hotela kampirati, jaz bi kampirala, MoŽ pa bi šel kamorkoli, samo v Pargo ne. Je bilo že videti, da bo šel vsak po svoje oziroma nihče nikamor, ko smo po nekajkratni izmenjavi argumentov in očitkov na koncu vsi malo popustili in uskladili pot. Mojčka je imela že svoje plane pa tudi končna verzija naših ji ni bila najbolj všeč, tako smo se sami odpravili na pot. Ubrisanko smo dali v rejo Luksovim, Emico pa ena vrata levo k malemu čarobnemu dečku in njegovim že kar utrujenim staršem.

12 dnevno popotovanje je zaznamovalo popolnoma brezdežno vreme, s čemer se lahko pohvalijo le redki letos. Najprej smo razprostrli svoje šotore na Kafeloniji in to kar tri, vsakemu od mladičev sem namenila svojega, da ne bi bilo kreganja glede prostora in reda  in vročine in komarjev in kobilic. Na eno malenkost sicer nisem pomislila, in sicer, da bi doma preverila, ali naše samonapihljive blazine še tesnijo. Niso. Zato smo pet dni spali malo bolj na trdem, oz. kot se je izrazil Sine, na »cajtng« papirju. Najbolj se je nad posteljo in nad tem, da ne more spati,  pritoževala Suki, ki je redno prilezla vsa skuštrana iz šotora krepko po deseti. Krepko po tem, ko sva z MoŽem že odtekla, zalezovala ribiče za njihovim ulovom, nakupila hrano, se nadozirala s kavami in skopala. Sine je jutra namenil BRANJU. Knjige. S platnicami.  Nikoli si nisem mislila, da bom to lahko kdaj napisala, ne da bi se zlagala. Čez dan smo pohajali po otoku, se kopali, kuhali, kockali, kartali, pogovarjali. Bilo je lepo.

Po petih dneh smo se odpravili proti Pargi, preživeli tam še dva dneva in uspeli narediti vse, kar je v Pargi potrebno narediti: jutranjčki (jutranji teki od enega konca Parge do drugega, en sam hrib), vsak dan plavati na splav in tam skakati v vodo v vseh nemogočih položajih (razen mene, ki sem medtem razmišljala, kako bom zbrala moč za plavanje nazaj, splav je bila iz meni popolnoma nerazumljivega razloga zasidran 500 metrov od obale), kofetkanje, stikanje po mestnih trgovinicah, iskanje restavracije s pasticiom, klepetanje s Timijem.

Nato pa pot domov. Čez Skopje, ki je fantastično mesto, čeprav si ga Sine ni želel ogledati, Jagodino, od koder prihaja naša Jessi, Beograd, Hrvaško. Otroka sta pot bolj kot ne prespala, midva z MoŽem pa sva uživala v opazovanju okolice, obcestnih napisih.

Z dopusta smo skočili direktno v šolo. In nato sta prišla rojstna dneva. Z MoŽem sva bila zaprošena, če bi se dalo, da bi čez vikend ne bila doma, da sta razmišljala, da bi povabila prijatelje, eden v petek, drugi v soboto, pa da bi malo praznovali…

In sva šla. V Umag. Malo negotova, a z upanjem, da bodo že sosedi red naredili, če bo zadeva ušla iz nadzora. Nisva ravno dobro planirala, saj sva že prvi dan na umaški promenadi srečala desna soseda, leva sta pa že prej dala vedeti, da ne bosta igrala špicljev. Kljub temu sem v soboto ponoči dobila sms:«Draga soseda, ali imamo res dobro izolacijo med hišama ali pa je tole žurka fizikov!« Proti jutru sem dobila sms tudi od Sineta. Zahvalil se mi je, ker sva mu dovolila praznovati in mi poslal selfi vseh udeležencev žurke. Imel se je super. Prav tako tudi Suki, ki se je s prijateljicami nagledala limonad in najedla pic in ostalih nujno potrebnih rojstnodnevnih hranil. Oba sta pohvalila torti, ki sem jima ju pripravila pred odhodom.

Jutri nas čaka še družinsko praznovanje. Z malo razširjeno družino. Tudi s prijatelji, ki spremljajo ta dva, zdaj še skoraj odrasla človečka, od prvih korakov dalje. Veliko časa je že preteklo od takrat, 14. oz 16 let. Vse najboljše mulca!

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano