podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'moje krdelo'

Praga

30.08.2015 · 1 komentar

To, da sva si letos s Suki namesto družinskega dopusta zamislili mama-hči druženje, je šlo MoŽu kar malo v nos. Ko pa sva si za cilj izbrali Prago, se je pa še malo ustrašil. Orientacija res ni moja vrlina in če bi se zaradi majčkeno napačnih navodil g. Milošu pojavili v Pargi (Grčija), ga to sploh ne bi presenetilo.

Na pot sva se dobro pripravili in to čisto samostojno. Prvič v življenju sem rezervirala hotel in Booking.com je res ena, uporabniku zelo prijazna storitev. Pred odhodom sem za vsak slučaj odpeljala g. Huja na pregled hidriranosti (olje), sklepov (zavore) in vse je bilo brez posebnosti. Razen obuval. Leva superga je po mnenju avtozdravnika nakazovala čudno obrabljenost, zaradi česar mi je priporočil zamenjavo sprednjih gum. Izvedeno in to za zelo sprejemljivo ceno.

V kovčka sva zložili pol garderobe, saj se nikoli ne ve, kje bi lahko zaključili večer. Nisva pozabili niti na široko kolekcijo lakov za nohte in na čevlje za vsakršno priložnost. Tako sem s sabo vzela vse štiri pare, ki jih imam. Ker sva šli z avtom in ne z letalom, sva si tako težke kovčke lahko privoščili, čeprav je potem gospod, ki nama je v Telču nesel prtljago v najino sobo, zagodrnjal, da gotovo prenašam s sabo mrtvega moža, hehe.

Da pot ne bi bila prenaporna, saj sva šli na dopust in ne na popotovanje, sva prvo noč prespali v Brnu, odkrili, da je na nek način podoben Ljubljani, da ima dobre gostilnice in zmerne cene, predvsem za pivo, vsaj enega prijaznega natakarja, ki naju je imel za sestri (kako obrabljena fora, pa še vedno dobro dene), veliko cerkva z visokimi stolpi, ki nudijo pogled čez celo mesto, lep grad ter da se radi rekreirajo v parkih. In čeprav naju je Brno pričakal v dežju, je na naju naredil prijeten vtis. Vprašanja, ki so se nama porodila v tem mestu so bila:
- Kakšno je razmerje med krono in evrom? Vprašanje je postavila Suki med prebiranjem jedilnega lista, ko nisva mogli razbrati cen, odgovor pa je ponudil MoŽ po telefonu. Zgrožen.
- Kako se po češko reče gluhim štrukljem? Dokaj suvereno sem sklepala da brambory s máslem, vendar sva ugotovili, da gre pri bramboryju za krompir, da so gluhi štruklji houskový knedlí in potem sva jih naročali kar naprej in vsak dan. Ker so res dobri.
- Ali je pametno jesti popečene kruhke s česnom? Prav gotovo ne, saj povzročajo grozen zadah, ki je Suki kljub pranju zob spremljal do naslednjega dne in zaradi česar sva se večkrat nasmejali do solz. Morda so bile solze iz drugega razloga…

Sledilo je tridnevno bivanje v Pragi. Najprej sva zamenjali hotel. Takega v skoraj centru brez parkirišča za Huja s takim v Pragi 6, ki je imel parkirišče v sklopu objekta, do centra pa je peljal metro. Receptor je bil izredno ustrezljiv, natančno nama je pokazal pot do mesta, katere postaje so za naju pomembne, naju založil s kovančki in poslal na pot.

In sva šli. Vsako jutro ob pol devetih in se vračali dobrih dvanajst ur kasneje. Izkoristili sva “skoči gor in dol avtobuse”, se popeljali po Vltavi pod Karlov most, si ogledali Hradčane, Zlato ulico, muzej mučenja, se povzpeli na stolp nad astonomsko uro, uživali nad lepoto mestnih stavb, ulic in trgovin, zaplesali s Fredom v Dancing house, obiskali živalski vrt, ki ga zaradi velikosti sploh ne mores doživeti v celoti, jedli lokalne specialitete (gluhe štrklje, gluhe štruklje, gluhe štruklje), pili češko pivo (samo jaz), naročali limononade z nelimonastimi okusi in barvami (samo Suki), dodobra naštudirali celotno jesensko zimsko kolekcijo in jo nekaj odnesli s sabo domov (nakupi,nakupi, nakupi), se dobili z Simonino Vesno in se predvsem družili. Midve. Moja najstnica in njena mami. Ponovno je bila moja Suki. Ki se zna smejati. Ki na ves glas prepeva v avtu. Uživa v opazovanju okolice. Šopingu. Dobri hrani. Ki dovoli, da jo slikam. Večkrat. Ki še vedno znori, ker ne znam dobro uporabljati telefona. Ki teče po stopnicah ker se ne mara voziti z dvigali. Ki me zna objeti.

Ja, bilo je tako… lepo.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Počitnice

2.08.2015 · Brez komentarjev

Malo pred koncem šole nas je Sine seznanil, da letos glavnega dopusta ne bi preživel z nami, pač pa da bi šel s prijateljem in njegovo družino po Jadranskih otokih. Najprej me je zadelo. Naravnost v moje veliko materinsko srce. Potem pa sem se malo naspala, premislila in na koncu sva sklenila kompromis. On gre lahko na dopust po svoje. Če gre prej z mano v petdnevno šolo kickboksa, ki sem si jo jaz blazno želela, pa se mi jo je bilo nerodno udeležiti sama. Ni šel prav z veseljem, kar je razumljivo. Kateri sedemnajstletnik si želi na tabor s svojo mamo, haha? Sprostil se je šele, ko sem mu povedala, da naj ne pričakuje mama servisa in naj me ne sprašuje, kje ima brisačo, da pa na drugi strani ne bom jezna, če mi bo pomagal postaviti šotor. Ne zato, ker sem njegova mami, ampak ker sem dama.
Pravzaprav se do tik pred zdajci sploh ni vedelo, ali se nas bo prijavilo dovolj za izvedbo. V bistvu se razen zelo dolgega seznama, kaj moramo imeti s sabo in kaj bomo počeli, resnično ni vedelo veliko. Kamp, ki ga je predvidel naš trener Sale, se mi lokacijsko nikakor ni ujemal s predvidenimi aktivnostmi, kot so bile npr. tek na grad Costel, saj nisem verjela, da bi imela mularija dovolj kondicije za več kot dvajset kilometrski tek. To sem mu tudi povedala, pa me je najprej pogledal izpod čela, kot zna le šestindvajsetletni trener tečno mamo svojega člana in rekel, da vendar ve, kam nas pelje in kje kaj je, saj ne gre prvič. Po tednu dni pa je le priznal, da je rezerviral napačen kamp.
Na koncu nas je bilo 21. Trener Sale s svojim dekletom Evo, en oče in dve mami, ki vsi hkrati tudi vadimo bodisi kick ali fit boks ter 16, pretežno srednješolskih otrok. Že začelo se je zabavno, ko smo se v koloni petih avtomobilov in prikolice, do zadnjega kotička naloženi podali proti Kolpi, v kamp Kolpa v Vinici. Postavili smo šotore, eni z več in drugi z manj domišljije in se predali Saletovemu programu.

Vsako jutro smo začeli s tekom, med katerim sem se v velikem loku ogibala Sineta, ki teka ne mara, pa tudi tekaške kondicije nima in mi je, vsakič ko sva se ujela s pogledi, pošiljal take, zelo ubijalske. Kljub temu, da je bilo večini težko, nihče ni odnehal in vsi smo vsak dan pritekli naravnost na zajtrk, ki sta ga pripravili mama Bojana in Eva, ki sta bili edini oproščeni teka. Po zajtrku sta Sale in Bojana odšla v trgovino po hrano, midve z Evo pa sva pripravili stvari za kosilo. Sale je imel sicer idejo, da bi vse naredil sam, tako treniral otroke kot kuhal in nabavljal, ampak ker tudi on ne more istega časa živeti dvakrat in če nismo hoteli jesti zajtrka ob enih in kosila ob treh zjutraj, je moral del zadolžitev preložiti tudi na nas. Tako sva z Bojano prevzeli nase prehrano, vendar le v delu priprave, medtem ko je menije vseeno določal on. Nikakor mu nisem mogla dopovedati, da palačinke za večerjo niso ravno dobra ideja, če želiš nahraniti šestnajst sestradanih najstnikov. Kakšna stvar tudi ni uspela. Saletovi čevapčiči so bili sumljivo črne barve, moj riž pa je skoraj ušel iz posode, na koncu pa je imel strukturo malte. Na krožnikih je bil videti kot jetniški obrok in na račun mojega riža smo se smejali še vse dni, še posebej, ker sem ga hotela naslednji dan prodati za mlečnega. »Ne, ne, ne, samo riža ne, prosimo lepo!«, so me hecali.
Hecali smo se res kar naprej. Ob poslušanju teh fantastičnih najstnikov, njihovih neškodljivih zafrkancij, izmenjav mnenj in izkušenj sem se pomladila za deset let. Res ne vem, kje so potem tisti najstniki, ki so nesramni, arogantni, ker z nami so bili sami krasni otroci. Prav nobene težave niso povzročali. Res pa je, da ima Sale kljub svoji mladosti neverjetno avtoriteto. Brez njegovega dovoljenja se niso hoteli iti sami niti kopati, pa tudi mojo pravokacijo, da vsem plačam sladoled, če ga zabrišejo v vodo, so kar preslišali. Čeprav sem jo večkrat ponovila.
Treningi so bili aktivni. Po jutranjem teku je sledil trening kickboksa in po prvem odporu, da bi nekoga udarila ali brcnila, sem hitro prišla na okus in pravo zadovoljstvo sem občutila ob pravilno izvedenih udarcih. Prvi popoldanski trening je bil namenjen le mladini. Sale jih je popeljal čez celoten tečaj samoobrambe, jih podučil, kako se konfliktom izogniti in kam udariti, če se jim ne moreš in kam udariti koga, če jih je več.

Večerni trening je bil spet kondicijski, vendar usmerjen v pridobivanje moči. Kako intenziven je bil, je bilo odvisno od tega, kako zgodaj si je trener želel, da bi popadali v postelje. Čez vikend je bil v kampu tudi moto zbor in uživali smo v usnje oblečenih dolgolasih motoristih in motoristkah in tudi koncerta Nekrotikov in Ice on Fire sta bila prav zanimiva. Edina nadloga je bila skupina s Štajarske desno od nas. Bili so prepričani, da je ves svet njihov in ko so drugo noč zapored ob treh zjutraj rjuli po zvočniku, se mi je enostavno odtrgalo. V samih spodnjih hlačkah sem privršala k njim, se obrnila k fantu z zvočnikom v roki, dvignila kazalec visoko v zrak in mu čisto mirno ukazala, naj odloži zadevo z rok in naj si je ne drzne ponovno prijeti, ker jaz bom prišla prosit samo enkrat, drugič ne bom več prišla jaz, se obrnila in odmarširala nazaj v svoj prostoren šotor za tri. Ne vem, ali so se ustrašili mene ali so celo opazili, da naša vadba vključuje boksarske rokavice, ampak so utihnili. Zjutraj sem jih napela še Saletu, češ da ga nikjer ni, ko ga potrebuješ, da bi se stepel, ampak se je samo smejal in rekel, da on ni ničesar slišal.
V nedeljo je do nas prikolesaril celo MoŽ. Mularijo smo odpeljali na hrvaško stran v toplice, saj so si po več dnevih intenizivne vadbe resnično zaslužili kopanje v toplejši vodi od 19 stopinj. Zvečer sem se prav težko odpravila domov, saj sem imela naslednji dan službo, sine pa se je z ostalimi vrnil dan kasneje.
Bil je vsekakor eden boljših dopustov. Tudi Sine je rekel, da sploh ni bilo slabo. Do danes se je že vrnil s potepanja po Jadranskih otokih in tudi ta dopust je izpolnil njegova pričakovanja. Suki se potepa po Istri. Naju pa čaka še obisk Prage v drugi polovici meseca.
Lepo poletje je.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo

Včasih pač ne gre

24.04.2015 · Brez komentarjev

Ideja prenesti navdušenje nad Jugoslavijo,mojo deželo, nad fantastično oblikovanimi stavki, nad poetskim prenosom avtorjevih misli na papir, na moje krdelo ni obrodila želenih sadov. Res je, da igra, pa nanjo nimam pripomb, ne dosega knjige. Res je, da jezika, ki ga govorijo v igri, moja otroka ne razumeta. Res je, da smo sedeli na balkonu in da smo imeli zaradi zvočnikov delno zastrt pogled na platno s podnapisi. Res so stoli v Drami neudobni, prezračevanje ne najbolj učinkovito. Res je, da je igra dolga, kar je glede na vsebino dela razumljivo. Ob premoru sta se spuntala in odšla domov. Do nadaljnjega naj ju ne vključujem v kulturno izobraževanje.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Zaspan dan

19.04.2015 · Brez komentarjev

V včerajšnje sobotno jutro nas je prebudil zvok dežja. Vseeno sva se z Ubrisanko podali na dolg sprehod.  Nikjer nikogar. Le mraz, ki je nekaj uric po najinem prihodu domov dežne kaplje začel spreminjati v snežinke. Sredi aprila. Nikamor več se nam ni ljubilo.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Zobki

15.04.2015 · Brez komentarjev

Nisem  vedela, da je sineta razmik med sprednjima enkama tako motil. Meni je bil prav simpatičen. Del njega pač. Vsekakor del, od katerega se je hotel na vsak način ločiti. Namesto zobnega aparata, ki bi bil popolnoma  samoplačniška akcija za 1200 evrov, se je po posvetu z Mojimlepimzobarjem dogovoril za popravek s pomočjo estetske plombe. Čudež. Sinetu se kar smeji, njegov nasmeh v kombinaciji z njegovim grlenim smehom je sedaj  enostavno…popoln.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Drobnarije

31.01.2015 · 1 komentar

Čudežni deček s sosednjega vhoda je včeraj praznoval 10.  midi rojstni dan. Na začetku smo praznovali mini rojstne dneve, tedne, ko pa se je pojavilo upanje, smo počasi prešli na midi-je, mesece, do danes smo tudi že kakšnega preskočili. Kot je tudi on preskočil ves primanjkljaj štirih mesecev, ko je predčasno zapustil  varno zavetje maminega trebuha. Trenutno ga ne vidim pogosto. Zaradi vseh virusov in grip nočem imeti stika z njim, čeprav je videti, da me ne marajo niti bakterije.  Ko ga pogrešam, mi njegova mami pošlje kakšno slikico.  Je moj mucek medasti nasmejani. In jaz sploh nisem tip za majhne otroke.

Sine je le doživel svojo petdnevno smučarijo, ki jo organizirajo v šoli. Imeli so se fajn, vreme je bilo lepo, nabordali in nasmučali so se, hrana je bila bolj tako, družba pa zato toliko boljša. Dokončno je uničil telefon. Pogrešal nas ni pretirano, Suki pa komaj čaka, da bo šla naslednje leto tudi ona zraven. In ona sploh ne mara smučanja.

Včeraj sem naredila hecno stvar. Iz službe domov sem se odpravila kar v berfutkah. Uro in 48 minut sem rabila za 18 km in pol poti. Sonček je bil. Na žalost tudi smog, zato takih podvigov do konca kurilne sezone ne bom več imela.  Moji tekaški kilometri se tako kar nabirajo, še vedno se raje podam ven kot  tečem na mestu v telovadnici.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo · tekaški trenutki

Pasja konferenca in pasja razstavljanja

21.01.2015 · Brez komentarjev

V ponedeljek me je v e-nabiralniku pričakalo sporočilo Sinetovega razrednika z vabilom na roditeljski sestanek. Priložnost je izkoristil tudi za kratko analizo uspeha razreda, ki je z eno besedo grozno slab. Sam se je z dijaki že resno pogovoril, nas starše pa je pozval, da se pogovorimo tudi doma ter podčrtal besedilo:  »Vpitje in stresanje jeze na njih ne bo pomagalo. Potrebno je poiskati rešitve. Sami očitno ne zmorejo. Seveda sem vam na voljo.«  Obvestil nas je tudi, da naj ta teden pričakujemo izpis ocen prve konference in dodal, da bodo ocene domov prinesli vsi dijaki, ker tiskalniki na njihovi šoli nikoli ne zatajijo. Haha, tale srednješolska mularija je resnično iznajdljiva pri nategovanju svojih skrbnikov.
Res pa je, da Sine ocen ni prinesel domov… Danes ima šolski izlet, jutri pa do konca tedna odhaja na smučarijo kot nadomeščanje tretje ure športne vzgoje. Zgleda da je resnično zmanjkalo barve v printerjih:).

Ta vikend se mi je skoraj zgodilo nekaj nezaslišanega.  Skoraj sem pozabila na pasjo razstavo. Ker se je Suki počutila zelo slabo, z ostalima članoma našega krdela pa je obisk razstave čisto zgrešena naložba, sem jo tokrat obiskala s prijateljico. Ki o psih razen tega, da imajo praviloma štiri tace in rep, ne ve kaj dosti več, vendar se je zelo dobro vživela v dogajanje in kaj kmalu sva se predvsem zabavali s tem, da sva primerjali pse z njihovimi človeškimi šefi. In res je, da si ljudje zaslužimo pse, ki jih imamo.  Tako ima Suki CucloEmo, ki bi se do dvanajstih valjala po postelji, jaz imam Ubrisanko, ki bi vse pojedla, pri nekaterih parih pa prevladuje predvsem vizualna podobnost.

Z novo družinsko pridobitvijo se je pohvalila tudi draga N. in komaj, komaj čakam, da jo bom videla v živo in noro, noro sem vesela zadnjo in majčkeno, majčkeno tudi fouš, ampak v pozitivnem pomenu. Novo pridobitev sem omenila tudi MoŽu.  Dvanajstkrat. Do danes zjutraj.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Decembrska dogajanja

29.12.2014 · Brez komentarjev

CuclaEma se je podala po stopinjah Ubrisanke in tudi ona obiskala Sinetovo šolo.  Sicer sem upala, da jo bodo izkoristili kot model za učenje urejanja pasjih frizur, saj so jeznoritki  svilnati brki že zdavnaj prerasli oči, vendar se moja želja ni uresničila.  Domov je prišla le s čopkom med ušesi in prečohano frizuro na hrbtu. Zato sva se preobrazbe lotili kar s Suki. Po kopanju s protizajedalskim šamponom in fenanjem sva se jo lotili najprej s škarjicami za nohte, nato pa sva presedlali kar na tiste velike, ki jih navadno uporabljamo v kuhinji za odpiranje embalaže. Potrpljenje jo je minilo nekje pri levem ušescu, tako da sva obdelali le glavo, za telo pa sva se odločili, da bo tako ali tako mraz in več dlak, ko ostane na njej, bolje ji bo. Sedaj je sicer videti… zanimivo.  Mičkena glavica z ogromnimi ušesi na kosmatem telesu. Pravi gremlin srček, hehe.

Poleg friziranja smo se čez praznike ukvarjali tudi s kuhanjem. Veselo preizkušam recepte iz moje tajske kuharice in vabim na azijske užitke zdaj ene, zdaj druge prijatelje. Ki sicer niso taki navdušenci nad pekočim karijem kot sem jaz, ampak v prijateljstvih je potrebno kdaj tudi potrpeti.

V štirideseto leto je zakorakala tudi še zadnja od mojih čarovnic. Praznovali smo v gostilni, kjer je proslavljala prvo poroko in kjer je, sicer ob drugi priliki, spoznala drugega moža. Z nami, ki smo bili, vsaj nekateri, prisotni na njeni poroki tako prvič kot drugič. Jaz sem se zabavala, večina fantov pa manj, saj so bili prekrokani od zabavanja po svoje prejšnje noči. Je že tako, da ima vsak svoje prioritete v življenju.

Zadnje dneve v letu preživljam še v službi.  In se počasi zaziram vase, urejam misli in se pripravljam k postavljanjem ciljev za naslednje leto. Od začrtanih za to leto se jih je uresničilo zelo malo.  Razen maratona, kjer sem si celo postavila čas, ki sem ga dejansko dosegla, nisem uresničila niti enega osebnega cilja.  Definitivno je bilo tole 2014.  zame popolnoma neproduktivno.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Šolarka Ubrisanka

3.12.2014 · Brez komentarjev

Včeraj se je Ubrisanka igrala srednješolko na BIC-u. Sine, ki je bil določen za dežurnega dijaka, jo je namreč vzel s sabo v šolo. Nekaj časa mu je pri vhodnih vratih delala družbo, nato pa so jo dekleta vzela s sabo k pouku, kjer je prosto tekala po razredu, dokler ni vsega naveličana obležala pod mizo v zadnji vrsti. Lepo se je obnašala. Domov je prišla s pobarvanimi krempeljci  in zelenim srčkom na levi sprednji tački, z nafehtanim  sendvičem v želodčku in predvsem zelo, zelo utrujena. Če je pridobila kaj znanja iz biologije, nam ni odlajala, je pa zvečer Sinetu podarila en slinast poljubček za lepo preživet dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Novembrska dogajanja

20.11.2014 · Brez komentarjev

Takoj po maratonu nas je zapustil moŽ. Na Tajsko je odpeljal simpatično skupino potnikov in domov prišel lepo zagorel in kulinarično obložen s kari pastami, svežim mangom in piksnami kokosovega mleka. Letos smo dokaj kulinarično obsedeni, predvsem z azijskimi okusi. Močno razmišljam o prijavi na kuharski tečaj tajske kuhe, se pa bojim, da bomo potem jedli samo še to.

Moram se pohvaliti, da so mi zeloooo dobro  uspele tudi dobrote, ki sem jih pripravila za eno od rojstnodnevnih druženj: bučna juha, kraška rižota, pečeni jurčki z grahovim pirejem in borovničev zavitek. Čisti kuhinjski kič, ki sem ga zabelila še z lepo dekoracijo.

Počasi se mi tale obsesija s hrano pozna tudi na riti. Zato in ker že pogrešam tek, sem se ponovno podala v naš fitnes. Teči po stezi sicer ni enako kot v naravi, ampak če se priklopim na muziko in ko se na čelu pojavijo prve kapljice, postane vse skupaj čisto znosno.

Št. teka 120.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo · tekaški trenutki