podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'moje krdelo'

Celoletna seštevanja

1.01.2018 · Brez komentarjev

Število tekov 105. Tam nekje 760 km. Povprečje slabšajo začetni teki na tekaču v fitnesu, kjer res nisem bila pripravljena teči več kot 5 km. Na mestu. Kratki so tudi poletni jutranjčki, ki pa niso le teki, so tudi najlepše možno prebujanje, so ritual, druženje.
Število obiskov joge 19. Stoje na glavi še ne naredim, jo pa še vedno nameravam.

Dve smrti sta se me dotaknili. Bratranec Rado, ki je, kot najboljši očkov prijatelj, s seboj odnesel skrivnosti poznavanja mojih staršev. Sošolka Marjana, ki nas je s svojim odhodom ponovno združila kot razred.

Naj dogodki leta: sinetov maturantski ples. Koncert Eminema. Obisk svetovalnega delavca, ki mi je pokazal, da Sukijina pot ni moja pot.

Izzivi leta: Sukijina menjava šole. Pravi, da je bila odločitev prava. Jaz se včasih sprašujem. Sinetov skok v študentsko življenje stran od družine. Doskok se je zgodil po mesecu in pol, ko se je vrnil domov prepričan, da je bila izbira študija napačna. Moje napredovanje v službi. To sicer ni bila moja izbira, bolj kot ne sem jo bila prisiljena izbrati. Vendar to nisem jaz.

Kmalu me čaka dopust. Drugačen bo kot prejšnji. Ki so bili potovanja in namenjeni spoznavanju sveta. To potovanje bo namenjeno spoznavanju mene. Pojma nimam, kam me bo pripeljalo.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo

Od maja do oktobra

12.11.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji teden me je sredi službene seanse (beri skupinskega pranja možganov vrhovnega šefa) presenetilo sporočilo drage N. Samo nek datum iz meseca maja in en kup klicajev. Nič mi ni bilo jasno, potem pa me je spomnila, da je to datum moje zadnje objave in da naj se poboljšam.

Videti je, da sem res rabila brco v rit, da sem se spravila k nečemu, kar rada počnem. Zato danes samo na kratko, spet nekaj za nazaj. Tokrat od maja do oktobra, če to ni že preveč žaljivo. No ja, vsaj v istem letu sta… meseca…

Sine je maturiral. S šopkom vsega sorta ocen. S petko iz matematike. S petko iz angleščine. Ostale predmete, ki ga niso zanimali, je izdelal. Saj vemo, kaj to pomeni, kajne? Posledično je bil sprejet na fakulteto, ki je bila njegova tretja izbira in se je tik pred zdajci (beri: zadnji možni dan prijave) odločil, da bo ponovil vajo in ponovno presodil, kaj hoče študirati. Na koncu se je odločil, da bo razširil krila in poskusil srečo na Primorskem. Študentsko življenje mu je zelo všeč. Boni so najboljša iznajdba ever. Predavanja pa advanced bullshit. Nisem prepričana, da bo vztrajal.

Suki je ponovno podaljšala svoje šolsko leto in tokrat si je za poglabljanje znanja izbrala kemijo, jo oddelala v prvo in se še v istem dnevu prešolala. Novi sošolci so jo zelo lepo sprejeli, njen pristop do šole pa se v novem šolskem letu ni bistveno (beri se ni sploh) spremenil.

Letos sem si zelo želela, da bi šli še enkrat vsi skupaj na dopust. Zadnja leta hodimo že vsak po svoje, no ja, vsaj MoŽ se me še drži, mladiča pa potrebujeta le še finančne objeme. Težko je bilo izbrati destinacijo, ki bi bila všeč vsem, težko je bilo izbrati termin, ki bi ustrezal vsem, tako da je bilo pred finalno izbiro kar nekaj hudih besed. Na koncu smo izbrali Škotsko.

Kaj kmalu je bilo jasno tudi meni (če mi do takrat slučajno ni bilo), da je bil to res zadnji skupni družinski dopust. Popolnoma drugi bioritmi. Z MoŽem sva že odtekla, spila po dve kavi, ko sva ju končno zbezala na zajtrk. Zvečer je dogajalo njima, midva pa sva sanjale le še o toplem tušu in udobni postelji. Popolnoma drugi interesi. Glede stvari, ki bi jih radi videli. Glede hrane, ki bi jo radi jedli. Glede stvari, o katerih bi se radi pogovarjali. Bili so trenutki, ko bi najraje vstala iz zbežala. Hitro in daleč in od vseh treh. Ampak so bili na srečo tudi taki trenutki, ki jih ne bi želela nikakor zamuditi. In ki so naredili naše potovanje lep, če že ne nepozaben, spomin.

Vsekakor je bil najboljši dogodek letošnjega leta in s tem hkrati tudi našega zadnjega družinskega potovanja, Eminemov koncert v Glasgowu. To, da bo nastopal prav na Škotskem in to prav v času, ko bomo mi tam, je bilo sicer naključje, ampak jaz na to gledam tudi kot na znamenje. Nisem kakšna navdušena obiskovalka koncertov (če ne štejem petih od Jana Plestenjaka in enega od Erosa Ramazzotija, nisem bila še na nobenem – jaja, saj vem, poslušam raznoliko glasbo), na njegovega pa sem si vedno želela iti. Tudi če bi se bilo potrebno zaradi tega zapeljati čez lužo. Všeč mi je njegova glasba in nikoli si nisem znala predstavljati, kako lahko nekdo oddela rep koncert, saj ne gre za petje dveh kitic s ponavljanjem refrenov. Teksti so dolgi in izvedba napol recitirana.

V času koncerta je bilo v Glasgowu težko najti prenočišče. 35 tisoč ljudi se je namreč odločilo, da ne želijo zamuditi njegovega prvega koncerta po letu in pol. Na prizorišče smo se odpravili že zgodaj, saj je kot prvi gost oziroma predskupina nastopal Russ, ki ga otroka nikakor nista hotela zamuditi, saj poslušata njegove komade, kot pa sem kasneje slišala, jih tudi midva z MoŽem.
Eminem je bil napovedan ob devetih. Do takrat se je trikrat prav pošteno vsulo z neba. Kar pa začuda ni vplivalo na poslabšanje vzdušja. Le tla so postajala bolj in bolj razmočena, travnate bilke so se začele utapljati v blatu in vodi in res najbolje so jo odnesli tisti, ki so prišli na koncert v plastičnih škornjih. Takih, zaradi katerih, če si jih obujem jaz, MoŽ noče z mano niti na sprehod v gozd.

Bolj se je temnilo, večja je bila množica ljudi. In bolj in bolj se je stopnjevalo vznemirjenje. Oder so zapustili še zadnji predizvajalci in z vsako naslednjo minuto se je večalo število v zrak dvignjenih telefonov. Nihče ni želel zamuditi trenutka, ko bo stopil na oder. In je. Točno ob devetih in eni minuti. Energija, ki jo je ustvaril s svojim prihodom, bliskanje telefonov, gibanje tisočih rok v ritmu… nepozabno… Profesionalno izvedeno. Dobro povezano. Dobro… Vsekakor za ponovit.

Do danes je Eminem praznoval že 45. rojstni dan. In tudi jaz sem ga dober teden nazaj (btw, tip je petnajst dni starejši od mene). Z MoŽem sva se udeležila tudi Ljubljanca in oddtekla solidna rezultata. Ne rekordna, ampak glede na vetrovne razmere (hvala, hvala veter, ker se lahko izgovarjam nate) solidna. Trenutno število tekov je 103. Po novem hodim tudi na jogo (vem, vem, vedno sem jo zaničevala) in ja, mi je zelo všeč.

In to bi bilo za danes to. Bom bolj pridna. Se vidiva, draga N. Veš, če lahko ti tipkaš z eno tačko, se lahko tudi jaz bolj potrudim, kajne?

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Presek stanja

13.05.2017 · Brez komentarjev

Tehnične težave so bile le izgovor, zakaj nisem delala zabeležk. Res pa je, da je mojemu blogu dokončno zmanjkalo prostora in težko sem našla pravega naslovnika, ki mi je na koncu pomagal. Sedaj je prostora dovolj, samo še objaviti moram kaj.

Tudi tem za pisanje je dovolj, veliko se je zgodilo, lepih in manj lepih stvari.
- Letos sta smučala le otroka, jaz nisem čutila nobene želje, pa tudi moŽ ne pretirane.
- Sine je z velikim odporom zaključil zadnji letnik, preživel maturitetni esej (to je bil najboljši spis ever, je komentiral), napisal vpisnico za fakultete (v drugem poskusu jo je na pobudo Univerze v Ljubljani tudi podpisal) in užival na maturantskem plesu (vsi smo, res je bilo fenomenalno). Sedaj ga čakajo še ostali maturitetni izpiti, čeprav on meni, da je s plesom že vse zaključeno:).
- Suki razmišlja o menjavi šole, razmišljanje je danes že kar odločitev. Trenutno se išče in zelo rada je zelo jezna na ves svet, še posebej in najbolj name.
- Kivi, ki lansko pomlad ni uspel skriti mladičkov gospe in gospoda Kos pred srako, jo je letos v pozebi skupil tudi sam. Trenutno je videti kot ofucana skulptura depresivnega modernističnega umetnika.
- Prvomajske počitnice oziroma del njih smo preživeli na Dunaju. Vsi. Skupaj kot družina. In se dobro imeli. Tako lepo je videti Suki kdaj nasmejano.
- Ubrisanka je tudi to pomlad nadaljevala s svojim obveznim obiskom urgentne ambulante v nedeljo zjutraj, saj se je uspela nabosti na odlomljeno vejo podrtega drevesa.
- Včasih razočarajo celo prijatelji in ljudje, ki jih ceniš in se izkažejo drugačni. In hudo je, kadar se zaradi različnih preprek ne moreš pogovoriti.
- Na delovnem mestu je zelo pestro. Zadnja reorganizacija me je celo brcnila na višje delovno mesto. Posledično veliko delam, res veliko. Ker pa se po nasvetu strokovnjaka ne vtikam več v način, kako se s svojimi obveznostmi spopada moja mlajša potomka, je stres še vedno nekako obvladljiv.
- Tečem. Včerajšnji jutranjček je bil že 47. tek letos. So krajši, namenjeni nabiranju enegije in druženju. Ubrisanka namreč kljub skoraj desetim letom še vedno taka z mano.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Po svoje

4.12.2016 · Brez komentarjev

Tako. Zaključila sva tokratno pohajanje po Aziji. Burma, Laos in za konec nekaj dni tajskega morja. Sama. Brez otrok.
Pot je kot vedno začrtal MoŽ, zanj je bila vsaj delno tudi službena, zato sva si tudi morala pogledati čisto vse stvari na njej (na poti namreč). Zemljevid najinega premikanja je videti podobno kot pobarvanka čudežnega dečka s sosednjega vhoda, same črte levo in desno, pa se malo gor in dol. Kljub temu, da sem kot eno redkih želja izpostavila, da imam raje prizemljen transport kot lete, saj so ti povezani z množico kontrolnih točk, preverjanj dokumentov in izpolnjevanja emigracijskih listkov, sva vseeno napotke varnega letenja, pravilnega pripenjanja pasu in pravega vrstnega reda natikanja kisikovih mask poslušala sedemkrat. Zato ni čudno, da imava v Bangkokiju že svojo priljubljeno beznico nasproti letališča, kjer imajo poleg šepavih higienskih razmer zelo dobro hrano (brez posledic šepavih higienskih razmer) in mrzlo pivo. Kar pa sta tudi edina kriterija dobre beznice.

Tokrat nisem pisala dnevnika kot med preteklimi potovanji. Redno sem se namreč javljala Sinetu in Suki in ponavljanje vseh zanimivih pripetljajev v ponoven zapis se mi ni zdelo zanimivo. V komunikaciji s potomcema sem redno preverjala dogajanje v šoli, pri čemer je Suki ponovno dokazala, da je vpliv mojega visenja za njenim vratom glede šole nepomemben in na rezultat nima vpliva. Kar sicer ne pomeni, da so bili njeni rezultati čudoviti, niso pa bili niti zelo slabi. Vmes sva s Suki še malo popravljali pralni stroj in to uspešno (ali pa se je pozdravil sam). Sicer sta se najina potomca dobro znašla. Ko sta imela jezikovne tečaje, sta se na nočitev povabila kar Suki k Simoni in Sine v svojo sobo k svojim krušnim staršem za Bežigrad. Pa tudi čez vikende sta lahko praviloma kar zbirala, kam bosta šla na kosilo, kot kriterij pa sta si, oba gurmančka, izbrala kar boljši meni.

Če se vrnem na najino potovanje, sva tudi na tem srečala mnogo poznanih. Ne znanih, ampak nama poznanih oseb. Oziroma njihovih enojajčnih dvojčkov. Dvojnikov. Z Vrhovnim Drage N. bi se skoraj zapletla v pogovor, pa sem le ugotovila, da Drage N. verjetno ne pozna, še manj pa je z njo poročen. Pa tudi Mojčka se je pomladila za dobrih petnajst let.

Veliko sem brala, pa nič zahtevnega. Veliko sva kockala in tokrat sreča res ni bila na moji strani. Posledica so bili boleči prsti zaradi masiranja. Zmagovalec je namreč dobil petnajstminutno masažo in ker sva imela veliko časa, sva tudi veliko kockala, včasih tudi po tri igre na dan. Na koncu se lahko pohvalim z vitkimi prsti in osamljenim hrbtom:(.

Tudi to potovanje je MoŽ popestril z majhnimi presenečenji. V Baganu nama je rezerviral sobo v guesthousu brez kopalnice. Kar po večurnem premetavanju v avtobusu z zavednozafiksiranoklimona13stopinj ni najboljša novica in jo lahko stoično prenese le izredno neproblematična popotnica mojega kova. Tega, da sem neproblematična popotnica, se MoŽ zaveda, zato si tudi lahko privošči, da mi kot prevozno sredstvo za ogled templjev izbere… kolo. Takega brez prestav, v mojem primeru celo brez zavor in brez zvonca. Tudi brez barve. In brez luči. Vendar verjetno vsega tega za preganjanje med 2000 templji sploh res ne potrebuješ.

Burmanski templji so budistični, stari in veličastni kukajo iz zelene pokrajine. Za ogled njihove notranjosti se morajo obiskovalci sezuti, s čimer pa sem imela z vsakim nadaljnjim templjem malo večje težave. Ker Burma pač ni čista dežela. Je fantastično lepa. Ni pa čista. So smeti. In ljudje radi žvečijo tisto rdečo packarijo v listih. In v templjih se rade zadržujejo opice, ki vsepovsod sračkajo.

Me je pa Laos prijetno presenetil. Tudi kar se čistoče tiče, saj ni bilo opaziti veliko smeti (čeprav nimam pojma, kam odvažajo vso to plastiko). Glavno mesto Vientiane je atraktivno, zvečer zaživi nočna tržnica in od vsepovsod se prikažejo ljudje, ki malo nakupujejo, se družijo, rekreirajo, včasih pa se tudi večja množica (več kot 150 sem jih naštela v športnih oblačilih) vključi v vadbo aerobike na obali reke Mekong.

Na poti v Luang Prabang sva se ustavila tudi v popularnem Vang Viengu, kjer se mladi popotniki čez dan predajajo športnim aktivnostim kot so spuščanje s tubami, kanjoning, zipanje, v večernih urah pa rehidraciji v množici simpatičnih barčkov in restavracij. Čez dan sva se naokoli preganjala z motorčkom, pri čemer pa sva bila verjetno bolj kot sproščeni mladini podobna kateremu glavnih junakov iz filma The Best Exotic Marigold Hotel. Manjkal mi je le še kakšen svilnat šal, ki bi prhutal za mano v vetru.

To, da se pac starava, je neizpodbitno dejstvo. Ki se kaže na primer v tem, da sva s sabo vzela dokaj veliko zalogo zdravil. Sicer v preventivne namene, vendar sva jih kar veliko pozobala. Tudi dejstvo, da sva kar nekajkrat obiskala lekarne. Mene so na začetku prestrašili sinusi, ki pa so se prostovoljno sami pozdravili takoj zatem, ko sem v lekarni kupila antibiotike forjunovsinusiprhhhh. Dan kasneje me je doletel se išijaz. Sicer ne vem, če je bil res išijaz ali samo kak njegov sorodnik, tudi ne vem, ali išijaz dobiš oziroma, kako ga vključiš v stavek: Dobila sem išiaz? Ali išijaz imaš ali ga dobiš?…. Res odvratna bolečina, ponoven obisk v lekarni, nakup in nanos tigrove masti (ker je edina stvar, ki sem jo poznala), in potem… sredi noči popolna sprostitev…

Zdravstveno jo je kljub vsemu najslabše odnesel Mož, ki je svoj virus z vročino, glavobolom in curljajočim nosom odnesel s sabo na dvodnevni treking srednje stopnje zahtevnosti, zaradi česar je kljub svoji zavidljivi fizični pripravljenosti le stežka premagoval vzpone in spuste po gozdovih okoli Luang Prabanga. Ker sem v znak solidarnosti večino stvari prevzela na svoje rame in v svoj nahrbtnik, pot ni bila enostavna niti zame. A kljub vsemu je bil treking lep, najin vodnik mlad, skromen fant, ki nama je kazal rastje ob poti, nama ponujal sadeže, ki jih do sedaj še nisem videla, pa tudi take, ki sem jih celo jedla, nisem pa vedela, na kakšnih rastlinah rastejo. Pozno popoldne smo prispeli v vasico, kjer sva dobila vtis, kako poteka življenje v takšnem sistemu, se malo poigrala z otročki, pojedla božansko večerjo, ki nama jo je pripravil najin Md, jaz sem se celo stuširala po azijskem sistemu in padla v spanec. Naslednji dan smo malo pogoljufali in pot skrajšali, saj se MoŽevo počutje ni nič izboljšalo ter pot zaključili s kopanjem pod slapovi.

Na koncu naju je nekaj dni razvajalo še tajsko morje, dobra hrana in prijetna namestitev na Kho Changu, nato pa je sledila dolga, a dokaj nenaporna pot domov. In čeprav zveni zlajnano, res lepo je oditi, a še lepše je priti domov, še posebej v objem Suki in Sineta pa tudi malce užaljene Ubrisanke in ponovno skuštrane CucleEme. Lepo je priti domov.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo

Za nazaj za junij in julij

1.08.2016 · Brez komentarjev

Pretekli meseci so bili. Pestri. Polni. Stresni.
Suki se je srednješolsko življenje tako priljubilo, da se ga je odločila podaljšati in še enkrat temeljito ponoviti snov iz biologije. Sinetu je taisti predmet speljal prav dober uspeh, vendar se ga ni odločil popravljati. Namesto tega je vstopil v svet delovnih ljudi in štirinajst dni delal kot natakar v središču Ljubljane. Bil je navdušen, kar pa je bila v veliki meri zasluga njegovega mentorja, ki ga je vpeljal v male skrivnosti poklica.
Z Ubrisanko sva bili na dogtrekingu v Kočevskem rogu. Napovedala sem njeno poslovilno udeležbo, saj so taki napori za devetletno gospo res hudi. Vendar na koncu nisem bila vec prepričana v svojo odlocitev, saj je trodnevni pohod, 65 kilometrov in dve nočitvi na trdih tleh profesionalno prenesla.
Veliko je bilo tekanja. Jutranjčkov. Mojčino družbo je do prejšnjega tedna, ko je končno posanirala svoj gleženj, nadomestil zvonček za odganjanje medvedov.
Služba … Vsi vemo, kaj Jan Plestenjak meni o SLUŽBI. Ni nekaj, kar rad počneš. In za povrh je odpovedal še koncert s Severino. In ponudil zamenjavo. Kot da bi obstajala.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo

Nekaj za nazaj

8.03.2016 · Brez komentarjev

Nekaj za nazaj govori o še februarski smučariji. Letos smo bili odrasla zasedba. Naši otroci namreč niso več otroci. Ampak mladi odrasli. Ki znajo biti še vedno otroško tečni, ko so lačni, ampak vsaj na kape in rokavice jih ni potrebno več opozarjati. Tako odrasli, da se vsaj ena v prid učenju za poskusno maturo celo odloči predčasno oditi domov. Z vlakom. Med potjo sicer večkrat (res večkrat) pokliče svoje skrbnike, ker jo skrbi, ali vlak pelje v pravo smer, zakaj pelje vzvratno, zakaj odklaplja vagone in oh končno… table v slovenščini… Na koncu je zaskrbelo tudi fotra, predvsem, da table ne bi bile slovenske predolgo in potem še hrvaške, preden bi samostojnica izstopila. Ampak se je vse dobro izteklo.

Dnevi nas odraslih so tekli v konstantno dobri družbi in spremenljivem vremenu. Svoje aktivnosti smo prilagajali trenutnemu počutju, ko smo smučali, smo smučali aktivno, z MoŽem sva eno na smučeh tudi odtekla in se strinjala, da bo tek po vsej verjetnosti najin način smučanja v prihodnje.

Letošnji zimski dopust je gotovo zaznamovala popolna alkoholna abstinenca, posledica novoletnih zaobljub enega, skrbi za zdrav način življenja drugega in popolne nepotrebe po alkoholu pri vseh ostalih. Smo pa več pozornosti namenili kulinariki. Vsak dan sveže pečenemu kruhu »made by me«. Belemu, ajdovemu, pirinemu. Nekateri smo pili živo mleko, drugi zaradi okusa prisegajo na mrtvo, posledično smo ločili tudi živo maslo od mrtvega, vsi smo uživali v okusu dobrih domačih klobas, pri sto odstotnem korenčkovem soku pa so bila mnenja že deljena.

Veliko iger Screbla smo odigrali, najpomembnejšo pa sva odigrala z Ribico in ja, spet sem zmagala :) :) In ohranila status najboljše igralke. Nepremagljiva!

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Februarska dogajanja

9.02.2016 · 1 komentar

Naš trener fitboksa je odprl picerijo. Da istega časa ni možno živeti dvakrat, sem mu razlagala že poleti, ko je načrtoval, da bo v poletni šoli kickboksa igral trenerja, kuharja, animatorja in vzgojitelja. Tudi tokrat se mu organizacija podira. Na dan odprtja se picopek ni prikazal. In tako sedaj pice peče sam. Zaradi česar trpijo predvsem naši treningi. Ki odpadajo.

Pice so pa zelo okusne. Res dobre. Iz polnovrednega testa. Kakšno mora sicer speči dvakrat ker pozabi zakomplicirana navodila svojih strank, da mora biti sir samo na eni polovici, jajčka pa na obeh. Ponudba je široka, kakšne pice so res nenavadne, z ocvrtim krompirčkom npr, za jedilne liste pa je Sine izjavil, da bi se dislektiki raje ubili kot prebili do konca. V kuhinji trenerju pomaga njegova mama in tudi E., ki je od lanskega poletja izginila s scene, se ponovno pojavlja v kadru med glavnimi igralci. Simpatično lepo.

Prvič sem spekla krofe. V nedeljo sem šla še po instrukcije k Bojani. V bistvu sem šla na krofe, ki pa so bili v trenutku mojega prihoda še v zelo zgodnji fazi realizacije. Bojana pač ni najbolj zgoden tip človeka in krofi so ob enajstih šele vzgajali. In to prvič. Na moč je bilo luštno. Fantje so klepetali, midve pa sva delali kroglice, izmenično metali drugič vzgajane krofe v olje, polnili vroče s prav tako vročo marmelado in si redno lizali sladke prste. Napekli sva jih iz dveh kilogramov moke, dan kasneje pa sem vajo ponovila s kilogramom in pol. Rezultat je viden spodaj.

Tudi Ubrisanka je pristavila svoj lonček, v bistvu gobček. Da je sicer alergična na svinjske kosti, s krofi pa nima težav, mi je dala vedeti in brez zadržkov pohrustala, v bistvu pogoltnila, na enkrat, dva. Od danes je na dieti. Mi pa tudi.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo · pasji užitki

Spontano

3.01.2016 · Brez komentarjev

Za prehod v novo leto si letos namenoma nisem delala načrtov. MoŽ se potepa po Tajski in baje res uživa, pa tudi pesjanark nisem hotela pustiti samih ob vsem tem pokanju pirotehničnih neumnosti. Letos je tudi Suki, prvič, praznovala po svoje. Naneslo je, da sva potem iz starega leta skočili skupaj s Simono. Naredili sva si azijsko večerjo z veliko zelenjave in z morda res malo preveč čilija, ampak bilo je božansko. Medtem, ko sva listali po televizijskih programih in izbirali, kaj bi gledali, je nekako v pogovor prišel moj maček iz otroških let. In ker se ga Simona ni spomnila, sem iz spalnice z najvišje omare privlekla kovček s slikami mojega otroštva in potem sva bili za naslednji dve uri pečeni. Razredne slike, skupne počitnice, valeta, skupni prijatelji in sošolci, nore frizure, trajne, podložena ramena in žive barve. Za piko na I je med gledanjem slik priletel še sms z novoletnim voščilom skupnega sošolca, s katerim smo si izmenjali kontakne številke ob srečanju nekaj mesecev nazaj in odgovorili sva mu z enim sms-jem:”Tudi midve z druge klopi za tabo ti in tvoji družini želiva vse najboljše!” Takoj je vedel, kdo sva.

Skoraj bi zamudili dvanajsto uro, pa so na srečo malo pred tem na okno potrkali sosedi, Karmen in Luka, starša čarobnega dečka s sosednjega vhoda, ter njuna prijateljica. In ura je minila do tretje kot v hitrem gibanju. Kljub temu, da se Karmen in njena kompanjonka poznata od krsta, midve s Simono pa od vstopa v osnovno solo pri sedmih letih, sva midve vseeno toliko starejši, da sva zmagali v tekmovanju najdalj trajajočega prijateljstva. Zadeve smo dvakrat računali in preverili tudi z računalnikom, tako da to res drži.

Ne držijo pa plani, ki sem si jih zastavila za ta dopust, da se bom potepala okoli. Kar nekaj me drži doma, vsak dan pesjanarkama namenim intenzivno rekreacijo, tudi prvi tek letošnjega leta sem že odtekla. Sedaj pa sneži, Ubrisanka bo prišla na svoj račun.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Sine z drugega planeta

30.12.2015 · Brez komentarjev

Sine se je odločil, da bo te počitnice aktivno zabluzil. Kar pomeni, da se bo odrekel učenju v zameno za pohajanje, spanje in visenje ob računalniku. Dva dni nazaj me je seznanil, da gre v Ljubljano na nek dogodek akrobatike, da je Domen dobil karte in ga vabi s sabo. Kaj več ni govoril, ko pa je pozno ponoči prišel domov, je povedal, da je bilo super.
Naslednji dan me je presenetil Simonin klic. Da ne bom verjela, koga je ona včeraj srečala in kje, je rekla. Šla je v CD gledat Opičjega kralja in zraven nje je sedel… Sine. Prav tisti, ki je šel taisti večer gledat gimnastiko. Simonina prijateljica je celo izjavila, da je presenečena in navdušena, da se tudi mladi zanimajo za kulturo.
Presenečen je bil tudi Maks, ko sem mu povedala, da je prejšnji večer gledal opero. Tega mu pač nihče ni povedal.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje krdelo

Septembra

4.10.2015 · Brez komentarjev

Spet je mimo švignil mesec brez zapisa. Pa se je zgodila kar nekaj zabeleženja vrednih stvari.

S prvega šolskega dne v srednji šoli je Suki prišla malo poFjana, a zadovoljna, tako z učitelji kot z novimi sošolci. Istega dne nas je dosegla tudi novica, da je Lepotec Luks v svoje dobro dobil konkurenco na domačem dvorišču v obliki bele kepice (kot da bi imela dojenčka medvedek in oblak, je rekla ena deklica, ko ga je videla na cesti) z imenom Badu. Grozno ime, klicali ga bomo drugače.

MoŽ nama je s Suki podaril podarjene karte za Mama Mio. Suki, ki je običajno radodarna s kritikami, tokrat ni imela nobenih pripomb. Kar je presenetilo celo njo. Ni je motilo niti, da je bila izvedba mjuzikla v slovenščini, navdušena je bila nad izbiro igralcev, nad sceno, koreografijo, vzdušjem. Popevala je pesmice še celo pot domov, vmes pa sva se odločili, da bomo tiste karte, ki smo jih kupili za decembrsko predstavo, kar lepo obdržali in ponovili doživetje.

Nato nas (MoŽa, Ubrisanko in mene) je sine, kot že lansko leto, deložiral iz hiše z namenom praznovanja svojega rojstnega dne. Sedemnajstega. Karmen s sosednjega vhoda sem zadolžila za budno spremljanje dogajanja in hitro intervencijo v primeru odstopanj od uličnega hišnega reda (ki ga sicer ni, ampak vsi vemo, da to vključuje hrup, preglasno muziko in preveliko zbiranje množic). Edino, kar je naredila, je, da mi je pozno ponoči poslala sms za naslednjo vsebino: »Sem prav vesela, da se je tvoj Sine od lani popravil. Letos to ni žurka fizikov. Dobro sta se znašla, edina v ulici se bosta naspala!« Vendar se je le hecala, kljub relativno velikem številu gostov je vse potekalo lepo in brez incidentov. Baje.

Nekaj dni zatem pa me je presenetilo e-sporočilo, ki mi ga je preposlal MoŽ. Bila sem iskana. In iskal me ni nihče drug kot sošolec iz osnovne šole. Da bi me povabil na obletnico. 28. Prvič, od kar smo zaključili osnovno šolo. Tako na hitro se je vse skupaj zgodilo. V petek sem dobila vabilo in v ponedeljek smo se že dobili v piceriji v Trnovem. Devetnajst nas je prišlo. Od približno tridesetih. Točne številke nismo uspeli spraviti skupaj, saj so se nam določeni pridružili kasneje, drugi so nas prej zapustili, nekateri so bili z nami le kakšno leto ali dve.
Od vseh le enega sošolca nisem prepoznala. Kot osnovnošolec je bil majhen, ne debel, ampak nabit, v spominu ga imam s svetlejšimi lasmi in ubijalskim metom žoge v igri »med dvema ognjema«. Sedaj pa je pred mano stal visok (vsaj približno enako visok kot ostali fantje) in zelo fit mlad moški.
OK, priznam, dekleta se res nismo bistveno spremenile, nekateri fantje pa so posiveli ali zgubili lase ali oboje, nekaj se jih je zredilo. Večkrat sem premišljevala, kaj se je zgodilo z določenimi in prav vesela sem, da jim je tako velikim uspelo. Zelo raznolike poklice imajo in veliko jih ima svoje firme. Vsi tisti fantje, ki so bili označeni kot povprečni in neperspektivni in z napačne strani ceste, se mi zdijo najbolj zadovoljni in najbolj uspešni. »Furam opremo bolnicam in jo servisiram« se mi zdi veliko večji uspeh od »končal sem zahtevno fakulteto in sem frilenser in delam za največjega proizvajalca s… iz tujine«.. Eni so se pač vedno morali dokazovati. Presenetila me je tudi sošolka, s katero sem vsa leta tekmovala, katera ni najmanjša v razredu. Njena izjava, da se je sedaj (v naslednji generaciji) obrnilo in da ima sedaj ona pridne otroke, mi je dala vedeti, da ona z mano ni tekmovala glede višine, ampak da jo je bolj bolelo razmerje med najinimi ocenami.
Dobro jo je odnesel tudi sošolec, ki se nam je zaradi ponavljanja pridružil v sedmem razredu. Bil je znan pretepač in trabelmejker in niti učitelji se mu niso upali prida nasprotovati. Po ne vem kakšnem naključju se je v zadnjih dveh letnikih veliko družil z nama s Simono (veliko je prepisoval), kljub temu je danes vzoren in strog oče dveh mulcev s službo in videzom iz Briljantine. Največ otrok ima Boštjan, štiri, najstarejši od naših otrok jih ima že 24, najmlajši pa še hodi okrog v maminem trebuhu. Ena od sošolk je prišla na srečanje v drugi polovici nosečnosti.
Na koncu nas je mož ene izmed sošolk, ki jo je prišel iskat, poslikal (v zameno bo dobil eno od punc za domov, je rekel Dragan), objeli smo se, si izmenjali kontakte in si obljubili, da če ne prej, pa ob okrogli 30-ki.

Ker Suki ni upoštevala mojih usmeritev, da si mora do prvega septembra poiskati rekreacijo, s katero bo vsaj dvakrat na teden malo premigala rit, sem jo prijavila na mojo vadbo fitboksa. Tečnari čisto vsakič, ko odhajava od doma in poskuša z vsemi možnimi izgovori, od glavobola do vrtoglavice, bolečih kolkov in razdražene kože. Pa sem neupogljiva. Ubogo dekle je resnično čisto brez kondicije. In trenerjevo dodatno preganjanje ji srčni utrip še dodatno povišuje. »Če bo želel, da še kdaj pridem, bo moral biti pa bolj prijazen do mene«, je komentirala. A kljub temu ji gre vsakokrat bolje.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo · spomini