podgana v škorpijonu

Vnosi v kategoriji 'kr neki'

Za konec – Valencia in Ibiza

2.08.2018 · Brez komentarjev

Valencia bo v zapisih deležna krivice, saj nisem sproti zapisala stvari, ki sva jih doživela, zato marsikatera ne bo zabeležena dovolj doživeto. Zato bolj na kratko.

Tja sva odšla s 300 km na uro. Dobesedno. Hitri vlak je fantastična stvar. Manj birokracije, pregledovanj, bolj udobno, dober vtis o deželi, prehod iz centra skozi predmestje na ravnino. Ki traja vse do konca. Do Valencije.

Imela sva svoj lokalček nedaleč stran od hotela. Pod bloki. Kot v Fužinah. Odprt, kadarkoli sva prišla mimo. Dobra lokacija, saj je omogočal razgled v dve smeri (kar je še posebej pomembno, če je potrebno spremljati, da iz katere ne prihaja kakšna jezna žena). Res ugodne cene. Pri Toniju (At Toni’s) se je imenoval. Čeprav ga je vodil Kitajec. In njegova družina. Ob pijači je ponujal neolupljene arašide. Če pa je kakšen gost na mizo postavil svojo konzervo oliv, mu je prinesel še krožnik in zobotrebce. Kot v starih časih na Krimu, je rekel MoŽ.

En dan sva si sposodila kolesi in prekolesarila ves center in vso promenado, ki se vleče od morja do živalskega vrta. Dobrih 25 km sva naredila in MoŽ bi kar še nadaljeval, ko sem demonstrativno zahtevala postanek in pijačo. Če pa jih že imava (kolesi), je rekel, jih morava izkoristiti in čim več videti. Takrat sem se šele ustrašila, ko sem pomislila, da mi lahko isti odgovor postreže četudi bova brez koles. Ko pa že imava nogi, jih pa res morava izkoristiti, kajne?

Stari del mesta je pristen. Pokrita tržnica nima sistematike ponudbe, stojnici z mesom sledi stojnica s kruhom ali stojnica z zelenjavo, le morske dobrote so malo umaknjene. Vse je videti slastno. Paradižnikov je več vrst. Več barv.

Obiskala sva tudi oceanografski center, tekala sva, res dobro jedla, malo tudi nakupovala, saj se je bližal MoŽev rojstni dan. Vsak dan sva močno utrujena popadala v posteljo.

Na Ibizo sem šla z mešanimi občutki. Malo so me zmedli (presenetili? prestrašili?) komentarji sodelavk, ko sem jim povedala, kje bova zaključila dopustovanje. Ampak ti si bolj… športen (zdolgočasen?, starejši?) tip, Ibiza je pa bolj… je no… za nočno zabavo, so komentirale moje mlajše kolegice. Kot da se jaz ne znam na-nočno zabavati, ha!

In sem prišla do spoznanja, da vsekakor obstaja razlika med nočnim in nočnim in zabavanjem in zabavanjem. In sem opazovala, kako se zabavajo… na Ibizi.

V mestu Ibizi, ki je na lokalnih zemljevih označena kot Eivissa (morda zato, da je ne najde vsak, ha) je verjetno situacija bistveno drugačna, tudi klientela je druga, gosti z jaht, križark in taki, ki pridejo v avtih cenovnega ranga enoinpolsobnega stanovanja v središču Ljubljane. Ampak v St. Antoniu (tudi otok Ibiza) je klientela bistveno bolj prizemljena, začenši z britansko mlado-odraslimi na spodnji meji srednjega razreda. Z zelo nizkimi merili, kaj je še estetsko navleči nase. Z enakim stilom življenja že kar nekaj let, kar se odraža tudi na samih postavah, predvsem deklet.

Življenje se začenja res pozno, ulice postanejo živahne krepko po deseti, glasnost se povečuje s popitim alkoholom in drugimi substancami, ki sem jih prvič videla. Baloni včasih niso le baloni. In če sem se spraševala, kdo od črno-črnih prodajalcev kupuje vse te plastične princeskine krone in plišaste opice vseh barvnih odtenkov, je na koncu tudi meni potegnilo, da je core business teh prodajelcev skrit v njihovih žepih. 2 paketka za 20 evrov. Ponujeno tudi nama. Vse to vidiš, ko ob pivu čakaš, kdo bo prvi gost večera v The Sin klubu, ki med drugim ponuja tudi lap dance. Do polnoči ga nisva dočakala (prvega gosta), verjetno tudi zaradi zgrešene politike kluba, ki je na vhod postavil tri varnostnike namesto dveh mišičastih plesalk.

Sva pa zato med jutranjim tekom videla, kako se končujejo prejšnji večeri. Pomivanje cest, pobiranje smeti, poskusi treznjenja. Pa tudi kar veliko tekačev in sprehajalcev pasjih prijateljev. Ki pa so povsod, kjer sva bila na tem dopustu, veliki packi, kar se tiče pobiranja sračk za svojimi prijatelji.

Danes zaključujeva dopust. Sediva v barčku na Platja des Jondal, pijeva pivo, jaz pišem tole, MoŽ pivo kombinira z namakanjem v morju, muzika se meša z lahnim vetrcem… Kot da kraj hoče, naj nama bo žal, ker se vračava domov. Meni pa se počasi že mudi. K mojim mladičem. K mojima pesjanarkama.

p.s. Število tekov 6. Po ene osem km na tek. Kompromiske bodo dobile status čevljev za pasje sprehajanje. V dežju. V gozdu. Barabe, še ožulile so me danes.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

Madrid – utrinki petega, šestega in sedmega dne

21.07.2018 · 1 komentar

Začuda nisva edina, ki dobivava informacije s spleta in začuda nisva bila edina, ki sva si hotela ogledati kraljevo palačo v času prostega vstopa. Zdaj vem, kaj pomeni vrsta, dolga kot jara kača. Je imela pa to prednost, da se je hitro premikala naprej.

Desigual. Vedno, ko grem mimo njihovih trgovin, vidim fantastične kose oblačil. Ko želim kaj kupiti, nikoli ne najdem tistega izstopajočega, ki bi si ga želela bolj kot drugih. Ali ki ne bi zahteval še nakupa čevljev ali dodatnega dela.

Relativizem: ko sem pojamrala, da me MoŽ kar naprej priganja od ene znamenitosti do druge, mi je moja »odrasla« hči napisala SMS: »Joj, kako težko si je ogledovati znamenitosti, pa piti pivo, pa uživati na sončku, joj, joj, groza!.« Pa sem jo takoj spomnila na skupne lanskoletne počitnice na Škotskem, ko je ob ogledih zavijala z očmi in nasploh »furala safr«.

Vrsta za prosti vstop se je včeraj ponovila v muzeju Prado. Kakšno srečo (ali je to smola) moraš imeti, da ptič v vsej vrsti posračka ravno tebe? Sicer imam raje novodobno slikarstvo.

Ženitna posrednica: Ko genetika naredi svoje in je jasno, da za mizo sedita brat in sestra in pričakujeta še nekoga, ki mu pot do lokacije po telefonu razlaga ona in ta nekdo je njena prijateljica, ki je brat ne pozna, saj ju sestra ob srečanju seznani in se nato zelo trudi, da je vzdušje prijetno in zabavno.

V poslovni stavbi nasproti hotela delajo tudi ponoči. Ne v vseh nadstopjih, v tistem nasproti najinemu oknu, pa. Ob treh zjutraj sem jih zalotila sedeče za pisalnimi mizami. Gre le za 24-urno asistenco ali so na delu tajni agentje? Danes jih bom bolj podrobno opazovala.

Videla dve tržnici. Lepi, vendar sva videla že lepše. Čakam na Valencio.

Obožujem parke. Najbolj priljubljen madridski park Retiro ima vse. Jezerce, po katerem se je moč zapeljati s čolnom, množico sprehajalnih poti, gosto senco dreves, tekače, turiste, pogrnjene deke in inprovizirane piknike.

Madrid ima pokopališče, kjer je baje v petih milijonih grobov pokopanih več ljudi kot je Madridčanov. Nobenih sveč. Nobenih rož (razen nekaj umetnih izjem). Grob zraven groba. Neosebno. Najstarejši imajo vseeno čar. Doživet med jutranjim tekom.

Zakaj moram izbrati med vsemi tajskimi restavracijami najbolj oddaljeno in največjo beznico? Ker se tajske hrane pač ne je z bombažnimi pogrinjki, ker je potrebno slišati tudi ropotanje loncev v kuhinji (če že ne gledaš direktno vanjo) in navodila kuharjev. Ker se pač tajca je v beznicah. In bil je slasten.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

4. dan –Segovia

19.07.2018 · Brez komentarjev

Dan sva začela s tekom. Kompromiske imajo pravo ime. Niso najboljše (sploh), ampak tečejo. Lep teren sva imela, delno tudi med polji, kjer so naju pričakali mali zajčki in nič kaj posebno se naju niso ustrašili. Kar čakali so naju, da sva se jim čisto približala, nato malo pocik-cakali pred nama in nato poskakali v visoko travo ob robu poti.

Po MoŽevem terminskem načrtu naju je za ta dan čakal ogled Segovie. Grad Alcazar, katedrala, akvadukt. V katedrali sva imela voden ogled. V španščini. Pa mislim, da nisva bila edina, ki vodnika nisva razumela, ampak sva le poslušala melodičnost njegovega doživetega pripovedovanja. Medtem, ko sva se vzpenjala po 180-tih stopnicah do zvonov in lepega razgleda na mesto in njegovo okolico.

Ogledala sva si tudi grad Alcazar. Karte v določenih urah so za prebivalce EU zastonj. Če pokažeš osebno izkaznico, iz katere je to razvidno. Ogromen je. Dobro ohranjen. Daje vtis mogočnosti. Tudi grad ima razgledni stolp. 150 stopnic.

Naslednje tri dni bova namenila Madridu. Tu bom imela pri seznamu »places to see« besedo tudi jaz. Zanimajo me tržnice, pokopališča in parki. Vem, smešno se sliši, vendar je zame najlepši del potovanj opazovanje ljudi. Kakšne so povezave med njimi? Kdo je par, ki je pozdravil ženo starejšega sina osmih ljudi, ki so sedeli za omizjem levo? Njen sodelavec? Zakaj ga njen mož ne mara? Ali pa pogled na drugo stran, kjer še en dan zaključujejo tri prijateljice. Pri kozarčku piva in pogovoru. Če bom kdaj stara, želim biti tako stara.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

3. dan – Avila

17.07.2018 · Brez komentarjev

Dan sva začela z mrzličnim iskanjem novih tekic. Brez njih nemreč ni jutranjih tekov. Izbira na koncu ni bila težka. Ni je bilo. Vzela sem, kar je bilo na voljo. Tako so moje nove tekaške superge delo domačega razvoja in španskega izvora. Joma. Niso idealne. Niso lepe. Sploh. Morda preveč visoke. Cenovno zmerne. Ime jim bo… Kompromisice.

Naslednja postaja so bili mlini, ki so preživeli vse, tudi g. Kihota. Consuegra.

Pikec (Fiat 500) nabira svoje pluse in minuse. Res je lep (plus). Jaz bi imela sicer črno vijoličastega s tistimi črtami, ki so videti kot šivi. Armatura »cute« z vsemi prikazi (plus). Tudi močan je dovolj (plus). Avtomatske prestave so prednost (plus). Vrata so pa le ena in zato kar velika in se malo težje odpirajo (minus). Ali bi se naveličala vedno znova poklapljati prvi sedež, da bi na zadnjega kaj odložila? Verjetno. (velik minus).

Nato Avila. Glede na to, da tu sonce vzhaja ob pol osmih in se spusti v noč ob desetih, sva morala spremeniti svoj bioritem. Namesto, da bi se takoj zapodila v mesto, sva se najprej pocrkljala in obnovila moči ob hotelskem bazenu. Ki ima čudovit razgled na okolico. Se pokopala. In se potopila eden v kriminalko in drugi v dnevne novice.

Avila naju je sprejela v večernih urah. Živahne, a ne prenatrpane ulice, res lepa arhitektura. Ravno prav velik center. Pivo in tapasi. SMS-janje z otrokoma. Idealen zaključek dneva.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

2. dan – Toledo

17.07.2018 · Brez komentarjev

Z madridskega letališča sva se odpravila v Toledo. S Fiatom 500! Avtom, ki je trenutno v ožjem izboru za moje naslednje prevozno sredstvo. Tako bom imela v naslednjih dneh temeljito poskusno vožnjo. Zaenkrat mi je všeč. Peljem ga pa ne, ker me MoŽ ni prijavil kot voznika, kar je precej grdo od njega.

Toledo daje vtis čarobnosti, ko se mu približuješ. Z obzidjem in nekaterimi zaradi velikosti izstopajočimi zgradbami za njim. Vse v svetlo rjavi barvi. Ker sva že zamujala (nogometni finale se je začel ob petih), sva se takoj napotila v mesto po kakšno dobro barsko vzdušje na prostem, z ekranom in prenosom prvenstva. In ga nisva našla. Gostilne so bile zaprte, večina barov tudi. Tisti odprti niso imeli zunanjih miz. Tako sva pristala v stavnici. Za pivo, ki je bilo sicer poceni, sva morala predložiti osebni izkaznici (resno?). Prisotni so navijali tako za eno kot drugo stran, večina njih pa je za svojo izbrano tudi stavila. Tudi midva sva. Med sabo. In spet sem izgubila. Zakaj me nikoli ne izuči?

Po tekmi, ki sva jo nehala gledati že pred koncem, sva si privoščila enega tistih božanskih sendvičev s hrustljavo bageto in slastnim pršutom. In jo nato počasi mahnila proti hotelu. Malce razočarana.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

1. dan – Benetke

16.07.2018 · Brez komentarjev

Da sem pozabila moje tekice na zgornji polički omare za čevlje, sem se spomnila ob pogledu na požeta polja nekje 50 km pred Benetkami. Tako je že takoj padel v vodo moj načrt o vsakodnevnem tekanju na dopustu. Saj moram sedaj najprej kupiti nove. Kvalitetne. Morda še malce bolj blažene kot tiste, ki so ostale v omari. Lepe. Cenovno ugodne. Če se bo le dalo, Adidasove. Kar pa ni lahka naloga (izpolniti vse pogoje) in se lahko zgodi, da še kar nekaj dni ne bom uspela jutra začeti s tekom.

Nato je opazil MoŽ, da je pozabil doma pustiti ključe od avta, ki je ostal Sinetu. Še dobro, da sem jaz svoje pozabila doma, tako da ima Sine vseeno enega, s katerim bo imel dostop do svobodnega pohajanja v naslednjih dveh tednih.

Benetke niso najina glavna počitniška destinacija, so le odskok v potepanje po Španiji. Kljub temu sva se z veseljem zapodila v labirint ulic, polnih turistov. Všeč so mi, Benetke. Vse te stare zgradbe, ki rastejo ven iz vode. Med njimi so le ozke uličice, ki nudijo prejeten hlad tistim, ki iščejo svojo pot med njimi.

Škoda, da sva vse skupaj lahko poslikala le s telefonom, fotoaparat je namreč MoŽ pozabil v hotelu. Če bo šlo tako naprej, bo nekje pozabil še mene.


Vse ulice tudi ne peljejo v Rim…”

Suki je včeraj zaključila s svojim počitniškim delom. Vsaj zaenkrat. Zadovoljna je s pridobljenimi izkušnjami, še bolj pa z novimi poznanstvi in svojo samostojnostjo. Sine čaka na rezultate. Vsi jih.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

Junija in za nazaj

25.06.2018 · Brez komentarjev

Spet so bile tehnične težave krive za neobjavljanje zapisov. Z mojim, sicer uradno zelo zmogljivim računalnikom, nekako nisva našla skupne kemije in z velikim naporom sem vsakič znova pritisnila na zagonsko tipko. Ker je vedno začel z neskončnim mletjem in mletjem in spraševanjem tisoč in ene stvari in ponovnim zaganjanjem. In vsakič ko sem ga, pa četudi le za kratek čas, prikrajšala za električni kabel, se je upiral s poblaznelim bliskanjem in utripanjem. Izredno zopern karakter, poleg tega je bil črn in robusten, prav nič nežen, prav nič moj.

Zdaj je zlate barve. Tanjši, nežen. Uživam, ko ga uporabljam.

Sicer se je od najinega zimskega potovanja zgodilo marsikaj. Celo še eno potovanje. Tokrat v ženski zasedbi. Za vikend od četrtka do ponedeljka (z leti se celo punce naučimo kaj od fantov). Barcelona. Bilo je točno tako, kot smo želele. Nikogar ni bilo potrebno moledovati za vstajanje, prilagajati se je bilo tako lahko, saj smo si vse želele bolj ali manj istih stvari. Tržnic, gina s tonikom, čveka začinjenega z nakupi. Klasika. Za nočno – nočno življenje nam je sicer zmanjkalo energije, ampak ni bilo niti nobene želje po kakšnem klubu.

Sine se je ponovno vpisal na fakulteto. Malce nestrpno pričakuje rezultate. Z mešanimi občutki. Če bo sprejet tja, kamor želi, ne bo imel več razloga, da se naslednje leto ne bi zakopal v knjige. Ve, da bi bilo tako tudi prav, samo prave volje ne zbere. Ampak ima še celo poletje časa.

Suki je letošnje leto zaključila uspešno. Ne samo to, poleg letnika je uspešno oddelala še tri diferencialne izpite, ki so bili pogoj za prešolanje iz tehnične gimnazije. Zelo sem ponosna nanjo, pa tudi sama je nase. Se vidi v njenem nasmejanem obrazčku. Zdaj že dela. Jasno, da ni izbrala najležje poti, niti kar se počitniškega dela tiče. In kljub temu, da se pritožuje, vem, da je globoko v sebi zadovoljna.

Mojčka, moja dolgoletna kompanjonka pri jutranjih tekih, se je preselila na morje. Zadnjega jutranjčka sva odtekli mesec dni nazaj, kar hudo mi je bilo. Od takrat sem jo tudi že obiskala v njenem lepem novem domu, tudi odtekli sva že enega po njeni novi trasi. Zadovoljna je.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · nekategorizirano

Filipini drugič – sedmo javljanje ali javljanje od doma

4.02.2018 · Brez komentarjev

Potovanje sva zaključila v Quala Lumpurju. Opravila sva nakupe, tokrat konec januarja izkoristila novoletne popuste, saj se je bližalo kitajsko novo leto. MoŽ je kar občutno izboljšal svojo garderobo, tudi za mladiča sva zavila v trgovine z njunima »fejvorit« znamkama, tako da ga je kar začela skrbeti teža najine prtljage na poti nazaj.

Verjetno je bil to razlog, zakaj ni pokazal istega navdušenja nad mojo najdbo knjige, ki sem si jo želela prebrati že od prejšnjega potovanja – Bangkok 8 Johna Burdetta. Še v življenju nisem videla večje knjigarne, pa sem se prebila le čez prvo nadstropje. Knjige v veliki meri v angleščini, isti žanri, pa vendar delno drugačna ponudba, saj je bil dobršen nabor knjig azijskih avtorjev.

Samo en dan sva ostala v mestu, kljub temu pa je bil najin vtis o njem enak. Moderno. Bogato. Nesramno bogato. Vse v pločnikih. Čisto. Zloščen vozni park. Vsekakor vredno ogleda. Vendar to ni razlog, ki me potegne v Azijo.

Zdaj sva že doma. Prvi teden službe je za nama. Moja še stoji. Tudi prvi pasji trening je za nama z Ubrisanko. Obe z inštruktorico Barbaro sva presenečeni, kako so ji koščki hrenovke vrnili spomin, kaj pomeni beseda poleg in sem. Na žalost ubogljivost pri moji Ubrisanki dela le v kombinaciji s priboljški, pa vseeno je noro gledati deset let in pol staro labradorko, kako se kot mladička poti po poligonu.

Sicer pa… MoŽ se ni opogumil za kulinarično izkušnjo z morskim ježkom. Verjetno se je bal maščevanja, saj ima še vedno en opomin v stopalu desne noge. Vseeno pa že veselo dela načrte za ponovne izzive.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

Filipini drugič – šesto javljanje ali popravki za nazaj

24.01.2018 · 1 komentar

MoŽ je prebral zapiske in podal komentarje. Glede Kitajcev se strinja, da prevladujejo kot turisti. Zanimivo je, da so nastanjeni v najboljših hotelih in tudi v restavracijah so najbolj razsipni. Tako je tudi v najinem hotelu. Ki je bil prvi dan, ko sva prišla, skoraj prazen, včeraj zvečer, ravno ko sem delala jogo na najini verandi, pa se je vanj zakadila velika skupina hrupnih Kitajcev. Ki so se zagledali vame kot v televizijo in se o meni glasno pogovarjali ter s prsti kazali name kot na živalco v kletki v živalskem vrtu.

Tako kot tudi pri nas ne, jih tudi tu ne marajo preveč. Glasni, da so, neuvidevni, prerivajo se v vrstah so nevljudni, ne pozdravljajo in imajo popolnoma drugačen prehranjevalni bonton, jih je ocenila najina turistična posrednica, ko smo se malo pogovarjali o tem. Praviloma. Jasno, da so tudi drugačni, samo tak je vsesplošni vtis.

Se pa moŽ ne strinja glede Čehov. Pravi in prav ima, da so med belci najbolj zastopani… »šugr dediji«. Če par vključuje moškega nad petinšestdeset, ga skoraj vedno spremlja mala azijka nekje v starosti pozno rojene hčerke ali vnukinje. Dostikrat jih spremljajo otroci. Včasih je videti kar malo žalostno.

Bolj in bolj pogrešam mladička. Suki se redno javlja in me seznanja z vsem, kar počne, sine pa je pri tem veliko bolj podoben svojemu očetu in nima velike potrebe po vzdrževanju besednih stikov.

Na včerajšnjem celodnevnem izletu po otoku sva si ogledala vse najbolj »BledBohinjPortorož« kraje otoka, danes pa sva se zapeljala na drugo plažo, ki je veliko manj obljudena, nima množice restavracij in z njene obale ne odhaja vsak dan jata ladjic na izlete na bližnje otoke. Veliko manj ljudi je. Veliko bolj prijetna je.

Medtem, ko MoŽ še vedno razmišlja o morebitni kulinarični izkušnji z morskimi ježki (pri čemer časa nima več veliko, saj se najino bivanje na Boholu jutri zaključuje), sem jaz na enega stopila. Cel podplat imam popikan, vendar mi je reševalec iz bazena v najinem hotelu nožico skuhal namočil v mešanici kisa in vroče vode, saj se bodice na ta način stopijo. Kar dobro mu je uspelo.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki

Filipini drugič – peto javljanje

22.01.2018 · Brez komentarjev

Zaradi tehničnih težav (prenova internetnega omrežja naj bi se končala konec meseca januarja) sem javljanje začasno prekinila. Z MoŽem sva se potikala po Dumagueteju, se razvajala v gostilnicah, si privoščila ubijalsko tajsko masažo, šla snorklat med želve, obiskala mestece Valencia (da, tudi tu jo imajo) in se prebila do čudovitega slapu.

Gospod, ki je pobiral vstopnino, naju je sicer opozoril na tristo trideset stopnic, ni pa povedal, da je to lažji del poti. Večkrat prebiti se čez vodo na mestih, kjer je bila pot zrušena (predvidevava, da kot posledica potresa), je bil veliko večji izziv. Vendar sva bila na koncu nagrajena s fantastičnim razgledom in osvežilnim kopanjem.

Nadaljujeva na Boholu. Sem sva prišla po vodi s super truper ekspresnim jetom, kot se je izrazil MoŽ, saj je vožnja zame trajala le trinajst minut in pol. Samo malo sem zaprla oči, pa smo že pristali na drugem otoku. Ki je močno turističen. Pri čemer sem opazila, da se je struktura gostov z leti močno spremenila. Tu kot turisti močno prevladujejo Kitajci, veliko je Japoncev, zelo malo je Evropejcev, največkrat sva slišala češčino. Edini Slovenec, ki sva ga srečala, je prodajal spominke v blagovnici v Dumageteju, in živi tu že štiri leta, tako da nisem prepričana, če to sploh velja.


MoŽ se še vedno opogumlja, če bo poskusil morskega ježka. Naj bi bil dober, če imaš rad okus ostrig, samo tekstura je bolj mehka.


Z današnjega izleta: ogled delfinov


Obala Panglao-a.

Prav tako sem ugotovila, da se je, od kar sem bila zadnjič na obali, plažna moda res močno spremenila. Kopalk – bikink tu skoraj nihče ne nosi, namesto tega si natikajo nekakšne križance med neoprensko (po obliki) in tekaško opremo (po materialu), s katero si pokrijejo večino kože. Celo krilca ali hlačke oblečejo čez dolge pajke. Res je, da sonce, kadar sije, res pasje žge. Je pa tudi res, da so obsedeni s zaščito pred soncem. Oni ne želijo porjaveti, mi želimo zagoreti.

Kupila in prebrala sem knjigo 13 razlogov zakaj (v angleščini). Kljub privlačnem »blurb-u« me ni prepričala. Še vedno načrtujem, da bom v kakšni večji knjigarni našla Bangkok 8, ki sem jo začela brati v hotelu na prejšnjem potovanju.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki