podgana v škorpijonu

Za konec – Valencia in Ibiza

2.08.2018 · Brez komentarjev

Valencia bo v zapisih deležna krivice, saj nisem sproti zapisala stvari, ki sva jih doživela, zato marsikatera ne bo zabeležena dovolj doživeto. Zato bolj na kratko.

Tja sva odšla s 300 km na uro. Dobesedno. Hitri vlak je fantastična stvar. Manj birokracije, pregledovanj, bolj udobno, dober vtis o deželi, prehod iz centra skozi predmestje na ravnino. Ki traja vse do konca. Do Valencije.

Imela sva svoj lokalček nedaleč stran od hotela. Pod bloki. Kot v Fužinah. Odprt, kadarkoli sva prišla mimo. Dobra lokacija, saj je omogočal razgled v dve smeri (kar je še posebej pomembno, če je potrebno spremljati, da iz katere ne prihaja kakšna jezna žena). Res ugodne cene. Pri Toniju (At Toni’s) se je imenoval. Čeprav ga je vodil Kitajec. In njegova družina. Ob pijači je ponujal neolupljene arašide. Če pa je kakšen gost na mizo postavil svojo konzervo oliv, mu je prinesel še krožnik in zobotrebce. Kot v starih časih na Krimu, je rekel MoŽ.

En dan sva si sposodila kolesi in prekolesarila ves center in vso promenado, ki se vleče od morja do živalskega vrta. Dobrih 25 km sva naredila in MoŽ bi kar še nadaljeval, ko sem demonstrativno zahtevala postanek in pijačo. Če pa jih že imava (kolesi), je rekel, jih morava izkoristiti in čim več videti. Takrat sem se šele ustrašila, ko sem pomislila, da mi lahko isti odgovor postreže četudi bova brez koles. Ko pa že imava nogi, jih pa res morava izkoristiti, kajne?

Stari del mesta je pristen. Pokrita tržnica nima sistematike ponudbe, stojnici z mesom sledi stojnica s kruhom ali stojnica z zelenjavo, le morske dobrote so malo umaknjene. Vse je videti slastno. Paradižnikov je več vrst. Več barv.

Obiskala sva tudi oceanografski center, tekala sva, res dobro jedla, malo tudi nakupovala, saj se je bližal MoŽev rojstni dan. Vsak dan sva močno utrujena popadala v posteljo.

Na Ibizo sem šla z mešanimi občutki. Malo so me zmedli (presenetili? prestrašili?) komentarji sodelavk, ko sem jim povedala, kje bova zaključila dopustovanje. Ampak ti si bolj… športen (zdolgočasen?, starejši?) tip, Ibiza je pa bolj… je no… za nočno zabavo, so komentirale moje mlajše kolegice. Kot da se jaz ne znam na-nočno zabavati, ha!

In sem prišla do spoznanja, da vsekakor obstaja razlika med nočnim in nočnim in zabavanjem in zabavanjem. In sem opazovala, kako se zabavajo… na Ibizi.

V mestu Ibizi, ki je na lokalnih zemljevih označena kot Eivissa (morda zato, da je ne najde vsak, ha) je verjetno situacija bistveno drugačna, tudi klientela je druga, gosti z jaht, križark in taki, ki pridejo v avtih cenovnega ranga enoinpolsobnega stanovanja v središču Ljubljane. Ampak v St. Antoniu (tudi otok Ibiza) je klientela bistveno bolj prizemljena, začenši z britansko mlado-odraslimi na spodnji meji srednjega razreda. Z zelo nizkimi merili, kaj je še estetsko navleči nase. Z enakim stilom življenja že kar nekaj let, kar se odraža tudi na samih postavah, predvsem deklet.

Življenje se začenja res pozno, ulice postanejo živahne krepko po deseti, glasnost se povečuje s popitim alkoholom in drugimi substancami, ki sem jih prvič videla. Baloni včasih niso le baloni. In če sem se spraševala, kdo od črno-črnih prodajalcev kupuje vse te plastične princeskine krone in plišaste opice vseh barvnih odtenkov, je na koncu tudi meni potegnilo, da je core business teh prodajelcev skrit v njihovih žepih. 2 paketka za 20 evrov. Ponujeno tudi nama. Vse to vidiš, ko ob pivu čakaš, kdo bo prvi gost večera v The Sin klubu, ki med drugim ponuja tudi lap dance. Do polnoči ga nisva dočakala (prvega gosta), verjetno tudi zaradi zgrešene politike kluba, ki je na vhod postavil tri varnostnike namesto dveh mišičastih plesalk.

Sva pa zato med jutranjim tekom videla, kako se končujejo prejšnji večeri. Pomivanje cest, pobiranje smeti, poskusi treznjenja. Pa tudi kar veliko tekačev in sprehajalcev pasjih prijateljev. Ki pa so povsod, kjer sva bila na tem dopustu, veliki packi, kar se tiče pobiranja sračk za svojimi prijatelji.

Danes zaključujeva dopust. Sediva v barčku na Platja des Jondal, pijeva pivo, jaz pišem tole, MoŽ pivo kombinira z namakanjem v morju, muzika se meša z lahnim vetrcem… Kot da kraj hoče, naj nama bo žal, ker se vračava domov. Meni pa se počasi že mudi. K mojim mladičem. K mojima pesjanarkama.

p.s. Število tekov 6. Po ene osem km na tek. Kompromiske bodo dobile status čevljev za pasje sprehajanje. V dežju. V gozdu. Barabe, še ožulile so me danes.

  • Share/Bookmark

Kategorije: kr neki



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !