podgana v škorpijonu

Filipini drugič – prvo javljanje

14.01.2018 · Brez komentarjev

To je že najin drugi obisk Filipinov, vendar tokrat bolj počitniško obarvan, če je temu verjeti. Smer je bila določena pred kakšnim letom dni z nakupom »noro ugodne karte«, točna destinacija pa pred nekaj meseci, ko se je MoŽ poglobil v vremenoslovje in ugotovil, da bova na Filipinih deležna najboljšega vremena. Filipini naj bodo!

Priprave so bile, vsaj z moje strani, kratke. In so vključevale pakiranje. In nekaj napotkov za mladiča, ki sta težko prikrivala navdušenje nad najinim odhodom. Ja, skrbela bosta za Ubrisanko in CucloEmo. Ja, sine bo po najboljših zmožnostih voznik svoje sestre. Ja, vse bo pod kontrolo.

Začelo se je malo izven nje. Že na samem odhodu od doma. Ko se je med prtljago na zadnji sedež avtomobila potuhnjeno pritihotapila CuclaEma. In s tem že drugič jasno dala vedeti, da ji ni prav, da ne bo vključena v dogodivščino. Težava je bila v tem, da sva ključe zaklenila v hišo in nisva imela več vstopa vanjo. Hvala bogu za dobro sosedo. Ja, ja, jasno, da jo bo počuvala do popoldneva, ko se otroka vrneta domov.

Pot v nadaljevanju je potem potekala skoraj brez težav. Na obeh letalih sem imela dva sedeža, kar je čudovito, saj sem se lahko ulegla čez tri (nogici sem počasi stegovala čez MoŽeve, dokler niso bile res dokončno stegnjene) in udobno preživela pet in šest urna leta. Manjši zaplet sva imela s hotelom v Quala Lumpurju. Ker, ni sprejemal prtljage. Da v sobe nimajo vstopa domače živali, smo se navadili, pa tudi tega, da vanje ni dovoljeno prinašati določih vrst eksotičnega sadja. Da ni zaželena prtljaga, pa sem doživela prvič. To je sicer res tudi pisalo nekje v drobnem tisku, vendar kdo pa sploh bere drobni tisk?
Noč sva tako preživela v drugem hotelu čez cesto.

Zanimivo dogodivščino sva doživela tudi s prevozom na otok Boracay. Za kratko vodno razdaljo desetih minut sva potrebovala več kot dve uri. Pri čemer sva si enotna, da sva jo v primerjavi z drugimi res dobro odnesla. Nazarenska gneča v pristanišču, več zmedenih vrst za čakanje na karte (če so bile za karte in ne za kaj drugega, mi še sedaj ni jasno). MoŽ me je pustil v eni izmed njih, sam pa odšel na obhod, uspel plačati takso in izkoristil prijaznost enega izmed čakajočih, da je kupil karte še za naju. Nato sva se zmuznila mimo prve množice vrst in se postavila v novo. Za en velik trajekt, ki ni vozil. Sploh. Za nekaj večjih ladij, ki so imele težave s pristajanjem. Za množico katamaranov in manjših plovil. Ki so vsi brez kakšnega, vsaj nama znanega, pravila pobirali potnike in jih vozili čez na otok.

Danes sva ugotovila, da je bilo to najbrž (upam) povezano s festivalom Ati Atihan. Dogodek je versko obarvan, časti otroka Jezusa (Santa Nino), je pa baje (pravi Google) povezan tudi z izročilom Ati ljudstva. Ljudje so oblečeni v kostume, igrajo na glasbila in uživajo v druženju.

Obala je fantastična, dolga, mivkasta, množica barov in restavracij jo deli od notranjosti. Kjer pa otok kaže svoj revni obraz. Ki se ga še toliko bolj občuti zaradi zalitih cest preteklih nalivov. Na določenih mestih nam peščem ne preostane drugega kot poštopati kakšno prevozno sredstvo, da te spravi na drugo stran luže. To, da vreme ni sončno, je jasno, kajne?

  • Share/Bookmark

Kategorije: kr neki · nekategorizirano



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !