podgana v škorpijonu

Od maja do oktobra

12.11.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji teden me je sredi službene seanse (beri skupinskega pranja možganov vrhovnega šefa) presenetilo sporočilo drage N. Samo nek datum iz meseca maja in en kup klicajev. Nič mi ni bilo jasno, potem pa me je spomnila, da je to datum moje zadnje objave in da naj se poboljšam.

Videti je, da sem res rabila brco v rit, da sem se spravila k nečemu, kar rada počnem. Zato danes samo na kratko, spet nekaj za nazaj. Tokrat od maja do oktobra, če to ni že preveč žaljivo. No ja, vsaj v istem letu sta… meseca…

Sine je maturiral. S šopkom vsega sorta ocen. S petko iz matematike. S petko iz angleščine. Ostale predmete, ki ga niso zanimali, je izdelal. Saj vemo, kaj to pomeni, kajne? Posledično je bil sprejet na fakulteto, ki je bila njegova tretja izbira in se je tik pred zdajci (beri: zadnji možni dan prijave) odločil, da bo ponovil vajo in ponovno presodil, kaj hoče študirati. Na koncu se je odločil, da bo razširil krila in poskusil srečo na Primorskem. Študentsko življenje mu je zelo všeč. Boni so najboljša iznajdba ever. Predavanja pa advanced bullshit. Nisem prepričana, da bo vztrajal.

Suki je ponovno podaljšala svoje šolsko leto in tokrat si je za poglabljanje znanja izbrala kemijo, jo oddelala v prvo in se še v istem dnevu prešolala. Novi sošolci so jo zelo lepo sprejeli, njen pristop do šole pa se v novem šolskem letu ni bistveno (beri se ni sploh) spremenil.

Letos sem si zelo želela, da bi šli še enkrat vsi skupaj na dopust. Zadnja leta hodimo že vsak po svoje, no ja, vsaj MoŽ se me še drži, mladiča pa potrebujeta le še finančne objeme. Težko je bilo izbrati destinacijo, ki bi bila všeč vsem, težko je bilo izbrati termin, ki bi ustrezal vsem, tako da je bilo pred finalno izbiro kar nekaj hudih besed. Na koncu smo izbrali Škotsko.

Kaj kmalu je bilo jasno tudi meni (če mi do takrat slučajno ni bilo), da je bil to res zadnji skupni družinski dopust. Popolnoma drugi bioritmi. Z MoŽem sva že odtekla, spila po dve kavi, ko sva ju končno zbezala na zajtrk. Zvečer je dogajalo njima, midva pa sva sanjale le še o toplem tušu in udobni postelji. Popolnoma drugi interesi. Glede stvari, ki bi jih radi videli. Glede hrane, ki bi jo radi jedli. Glede stvari, o katerih bi se radi pogovarjali. Bili so trenutki, ko bi najraje vstala iz zbežala. Hitro in daleč in od vseh treh. Ampak so bili na srečo tudi taki trenutki, ki jih ne bi želela nikakor zamuditi. In ki so naredili naše potovanje lep, če že ne nepozaben, spomin.

Vsekakor je bil najboljši dogodek letošnjega leta in s tem hkrati tudi našega zadnjega družinskega potovanja, Eminemov koncert v Glasgowu. To, da bo nastopal prav na Škotskem in to prav v času, ko bomo mi tam, je bilo sicer naključje, ampak jaz na to gledam tudi kot na znamenje. Nisem kakšna navdušena obiskovalka koncertov (če ne štejem petih od Jana Plestenjaka in enega od Erosa Ramazzotija, nisem bila še na nobenem – jaja, saj vem, poslušam raznoliko glasbo), na njegovega pa sem si vedno želela iti. Tudi če bi se bilo potrebno zaradi tega zapeljati čez lužo. Všeč mi je njegova glasba in nikoli si nisem znala predstavljati, kako lahko nekdo oddela rep koncert, saj ne gre za petje dveh kitic s ponavljanjem refrenov. Teksti so dolgi in izvedba napol recitirana.

V času koncerta je bilo v Glasgowu težko najti prenočišče. 35 tisoč ljudi se je namreč odločilo, da ne želijo zamuditi njegovega prvega koncerta po letu in pol. Na prizorišče smo se odpravili že zgodaj, saj je kot prvi gost oziroma predskupina nastopal Russ, ki ga otroka nikakor nista hotela zamuditi, saj poslušata njegove komade, kot pa sem kasneje slišala, jih tudi midva z MoŽem.
Eminem je bil napovedan ob devetih. Do takrat se je trikrat prav pošteno vsulo z neba. Kar pa začuda ni vplivalo na poslabšanje vzdušja. Le tla so postajala bolj in bolj razmočena, travnate bilke so se začele utapljati v blatu in vodi in res najbolje so jo odnesli tisti, ki so prišli na koncert v plastičnih škornjih. Takih, zaradi katerih, če si jih obujem jaz, MoŽ noče z mano niti na sprehod v gozd.

Bolj se je temnilo, večja je bila množica ljudi. In bolj in bolj se je stopnjevalo vznemirjenje. Oder so zapustili še zadnji predizvajalci in z vsako naslednjo minuto se je večalo število v zrak dvignjenih telefonov. Nihče ni želel zamuditi trenutka, ko bo stopil na oder. In je. Točno ob devetih in eni minuti. Energija, ki jo je ustvaril s svojim prihodom, bliskanje telefonov, gibanje tisočih rok v ritmu… nepozabno… Profesionalno izvedeno. Dobro povezano. Dobro… Vsekakor za ponovit.

Do danes je Eminem praznoval že 45. rojstni dan. In tudi jaz sem ga dober teden nazaj (btw, tip je petnajst dni starejši od mene). Z MoŽem sva se udeležila tudi Ljubljanca in oddtekla solidna rezultata. Ne rekordna, ampak glede na vetrovne razmere (hvala, hvala veter, ker se lahko izgovarjam nate) solidna. Trenutno število tekov je 103. Po novem hodim tudi na jogo (vem, vem, vedno sem jo zaničevala) in ja, mi je zelo všeč.

In to bi bilo za danes to. Bom bolj pridna. Se vidiva, draga N. Veš, če lahko ti tipkaš z eno tačko, se lahko tudi jaz bolj potrudim, kajne?

  • Share/Bookmark

Kategorije: moje krdelo



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !