podgana v škorpijonu

Če bi leto 2015 opisala v eni besedi, bi rekla, da je bilo…

26.12.2015 · Brez komentarjev

… povprečno. Pa je bilo res? Po dolgih letih v letošnjem nisem sledila zastavljenim ciljem, saj si jih nisem niti postavila. Nedoseganje lanskih me je namreč res popolnoma demotiviralo.
Prebrala sem sicer redkeje beležena dogajanja letošnjega leta in prišla do sklepa, da leto le ni bilo vrženo proč. Celo napredovala sem v službi, ponovno odtekla letos mučnih dvainštirideset, preživela odbit dopust s Sinetom, krasno mama-hči potepanje v Pragi, ponovila dogtreking po Roški pešpoti, prvič obiskala NY… Suki smo spremljali pri prehodu v gimnazijo in jo spremljamo pri spopadanju z vsakodnevnimi izzivi v njej. Sine je v svoje izobraževanje vključil tudi ruščino in veliko “soušl lajfa”. Tudi v tem trenutku se potepa po Zrečah s prijatelji. Zgodovina pa čaka lepo hermetično zaprta v zvezku. Da se slučajno ne bi pokvarila.
Čudežni deček s sosednjega vhoda raste. Veselo čeblja in s svojimi modrimi okami in prikupnim “čau” osvaja vso žensko populacijo v okolici.

Kljub temu se pritožujem nad rutino vsakdana, svojega življenja si nisem predstavljala, da bo sestavljeno iz vsakodnevnega evidentiranja ur v službi, vsakodnevnih videnj drugih podobnih ljudi v avtih na istih križiščih ob istih urah, vse enako, vsak dan vsakega tedna v mesecu leta. Ne znam biti srečna in hvaležna samo zato, ker imam službo in ker vsak mesec dobim plačo. Ne znam biti srečna že samo zato, ker smo vsi zdravi. In ker ni vojne. Pa čeprav vem, da to ni samoumevno.

Sem pa srečna, ker mi Sine in Suki zaupata in ker jaz zaupam njima. Srečna sem, ker s Suki skupaj počneva stvari, hodiva na telovadbo in gledat Mama Mio. Srečna sem, ker sem ponovno utrdila prijateljstvo s Simono. Srečna sem, ker je Ubrisanka še vedno ubrisana in še vedno z veseljem živi svoje pasje življenje. In zato je vredno biti srečen.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki