podgana v škorpijonu

Arhiv za Oktober 2015

Spet Ljubljanc

28.10.2015 · Brez komentarjev

Letos sem do Ljubljanca nabrala veliko manj kilometrov kot lani, ko sem se res celo leto pripravljala na svojega prvega t’velikega. Kakšnih 200 manj sem jih odtekla, saj sem letos v svojo rekreacijo vključila tudi fitboks, vse pa tudi ne gre. Moj prvi maraton, 42 km za 42 let, mi je sicer ostal v zelo lepem spominu, vendar sem se že lani odločila, da bo tudi zadnji. O ponovitvi sploh nisem razmišljala do nekje konca avgusta, ko so začeli v službi zbirati prijave. Na koncu se je zame odločil Rok, ki je na moje vprašanje o tem, katero razdaljo naj izberem, odgovoril, da različnih možnosti sploh ni, da ko enkrat pretečeš celega, krajše razdalje ne pridejo več v poštev.

Da ne bo šlo vse po planih in predvsem željah, bi lahko vedela že po majhnih znakih pred tekom. Muzike, ki sem si jo pripravila na računalniku večer prej, nikakor nisem mogla prenesti na telefon. Ob odhodu od doma smo pozabili zakleniti vhodna vrata (še dobro, da sta doma ostali užaljeni pesjanarki). Nikakor nisem mogla odpreti embalaže, v kateri se je skrival moj skriti adut uspešnega prihoda v cilj – močna doza guarane. Vem in strinjam se, da bi moral biti tek čisti užitek in predvsem zdravje. In vsaj za mene velja, da je dvainštirideset kilometrska razdalja pač predolga, da bi jo oddelala brez pomoči dodatne energije in blažilcev bolečine okrog kolen in gležnjev. In tudi s tem se strinjam, da je potrebno znati vse to pravilno nadozirati, praviloma na osnovi preteklih izkušenj, kaj sploh telesu ustreza.

Skratka.. guarana je udarila z vso močjo. Zelo sem se trudila, da sem jo prvih dvajset bremzala, pa kljub temu je bil tempo prehiter glede na plane, ki sem si jih naredila v glavi (stalen tempo šestih minut za kilometer). Na odcepu v drugo polovico je bilo še vse super. Vzdušje, vreme, muzika, počutje… Vse je štimalo.

Nekje na petindvajsetem pa se je zgodilo. Tam, kjer sem jaz zavila levo, je guarana zavila desno in do konca teka je nisem več videla. Zapustila me je čisto samo, z vse težjimi nogami, z vse bolj praznimi mislimi. Naslednjih pet sem se prilepila paru s primernim tempom, ona je imela rozkaste superge, on modre, samo to vem o njiju, roza, modra, roza, modra in vmes moj udarec črne berfutke.

Na enaitridesetem me je pričakal sine, ki me je ves čas spremljal na aplikaciji in je v nedeljo zelo dobro osvojil zemljevid Ljubljane. Pričakal me je toplim, močnim objemom najstnika in s hladilnim sprejem v rokah. Kljub pomoči je bilo vse skupaj do konca bolj kot ne trpljenje. Če pomislim nazaj, me je najbolj shecala psiha. In ja, saj vem, da je vse bolj kot ne v glavi, to mi vsi kar naprej govorijo. V mojih nogah vsekakor ni bilo ničesar, tako da morajo imeti prav. Kakorkoli.. po teku, ki sem ga dokončala, sicer za 10 minut slabše kot lani, je padla odločitev, da se tako dolgih tekov v prihodnje ne grem več. V polovički uživam in kar je še pomembneje, odtečem jo brez vnosov poživil in brez preventivnega doziranja protibolečinskih substanc. To sem dala danes jasno vedeti tudi Roku, ki pa se je le smejal in rekel, da bom do drugega leta bolečino pozabila. Ne bom je, za vsak primer pa vseeno od avgusta do maratona drugo leto preventivno ne bom v stiku s pravokatorjem.

P.s. MoŽ pa je dosegel svoj osebni rekord na 21-ki. Do pet minut pred štartom sploh še ni vedel, ali bi zaradi ureznine na podplatu tekel. No, pa naj mi kdo razloži to!

  • Share/Bookmark

Tagi: tekaški trenutki

Septembra

4.10.2015 · Brez komentarjev

Spet je mimo švignil mesec brez zapisa. Pa se je zgodila kar nekaj zabeleženja vrednih stvari.

S prvega šolskega dne v srednji šoli je Suki prišla malo poFjana, a zadovoljna, tako z učitelji kot z novimi sošolci. Istega dne nas je dosegla tudi novica, da je Lepotec Luks v svoje dobro dobil konkurenco na domačem dvorišču v obliki bele kepice (kot da bi imela dojenčka medvedek in oblak, je rekla ena deklica, ko ga je videla na cesti) z imenom Badu. Grozno ime, klicali ga bomo drugače.

MoŽ nama je s Suki podaril podarjene karte za Mama Mio. Suki, ki je običajno radodarna s kritikami, tokrat ni imela nobenih pripomb. Kar je presenetilo celo njo. Ni je motilo niti, da je bila izvedba mjuzikla v slovenščini, navdušena je bila nad izbiro igralcev, nad sceno, koreografijo, vzdušjem. Popevala je pesmice še celo pot domov, vmes pa sva se odločili, da bomo tiste karte, ki smo jih kupili za decembrsko predstavo, kar lepo obdržali in ponovili doživetje.

Nato nas (MoŽa, Ubrisanko in mene) je sine, kot že lansko leto, deložiral iz hiše z namenom praznovanja svojega rojstnega dne. Sedemnajstega. Karmen s sosednjega vhoda sem zadolžila za budno spremljanje dogajanja in hitro intervencijo v primeru odstopanj od uličnega hišnega reda (ki ga sicer ni, ampak vsi vemo, da to vključuje hrup, preglasno muziko in preveliko zbiranje množic). Edino, kar je naredila, je, da mi je pozno ponoči poslala sms za naslednjo vsebino: »Sem prav vesela, da se je tvoj Sine od lani popravil. Letos to ni žurka fizikov. Dobro sta se znašla, edina v ulici se bosta naspala!« Vendar se je le hecala, kljub relativno velikem številu gostov je vse potekalo lepo in brez incidentov. Baje.

Nekaj dni zatem pa me je presenetilo e-sporočilo, ki mi ga je preposlal MoŽ. Bila sem iskana. In iskal me ni nihče drug kot sošolec iz osnovne šole. Da bi me povabil na obletnico. 28. Prvič, od kar smo zaključili osnovno šolo. Tako na hitro se je vse skupaj zgodilo. V petek sem dobila vabilo in v ponedeljek smo se že dobili v piceriji v Trnovem. Devetnajst nas je prišlo. Od približno tridesetih. Točne številke nismo uspeli spraviti skupaj, saj so se nam določeni pridružili kasneje, drugi so nas prej zapustili, nekateri so bili z nami le kakšno leto ali dve.
Od vseh le enega sošolca nisem prepoznala. Kot osnovnošolec je bil majhen, ne debel, ampak nabit, v spominu ga imam s svetlejšimi lasmi in ubijalskim metom žoge v igri »med dvema ognjema«. Sedaj pa je pred mano stal visok (vsaj približno enako visok kot ostali fantje) in zelo fit mlad moški.
OK, priznam, dekleta se res nismo bistveno spremenile, nekateri fantje pa so posiveli ali zgubili lase ali oboje, nekaj se jih je zredilo. Večkrat sem premišljevala, kaj se je zgodilo z določenimi in prav vesela sem, da jim je tako velikim uspelo. Zelo raznolike poklice imajo in veliko jih ima svoje firme. Vsi tisti fantje, ki so bili označeni kot povprečni in neperspektivni in z napačne strani ceste, se mi zdijo najbolj zadovoljni in najbolj uspešni. »Furam opremo bolnicam in jo servisiram« se mi zdi veliko večji uspeh od »končal sem zahtevno fakulteto in sem frilenser in delam za največjega proizvajalca s… iz tujine«.. Eni so se pač vedno morali dokazovati. Presenetila me je tudi sošolka, s katero sem vsa leta tekmovala, katera ni najmanjša v razredu. Njena izjava, da se je sedaj (v naslednji generaciji) obrnilo in da ima sedaj ona pridne otroke, mi je dala vedeti, da ona z mano ni tekmovala glede višine, ampak da jo je bolj bolelo razmerje med najinimi ocenami.
Dobro jo je odnesel tudi sošolec, ki se nam je zaradi ponavljanja pridružil v sedmem razredu. Bil je znan pretepač in trabelmejker in niti učitelji se mu niso upali prida nasprotovati. Po ne vem kakšnem naključju se je v zadnjih dveh letnikih veliko družil z nama s Simono (veliko je prepisoval), kljub temu je danes vzoren in strog oče dveh mulcev s službo in videzom iz Briljantine. Največ otrok ima Boštjan, štiri, najstarejši od naših otrok jih ima že 24, najmlajši pa še hodi okrog v maminem trebuhu. Ena od sošolk je prišla na srečanje v drugi polovici nosečnosti.
Na koncu nas je mož ene izmed sošolk, ki jo je prišel iskat, poslikal (v zameno bo dobil eno od punc za domov, je rekel Dragan), objeli smo se, si izmenjali kontakte in si obljubili, da če ne prej, pa ob okrogli 30-ki.

Ker Suki ni upoštevala mojih usmeritev, da si mora do prvega septembra poiskati rekreacijo, s katero bo vsaj dvakrat na teden malo premigala rit, sem jo prijavila na mojo vadbo fitboksa. Tečnari čisto vsakič, ko odhajava od doma in poskuša z vsemi možnimi izgovori, od glavobola do vrtoglavice, bolečih kolkov in razdražene kože. Pa sem neupogljiva. Ubogo dekle je resnično čisto brez kondicije. In trenerjevo dodatno preganjanje ji srčni utrip še dodatno povišuje. »Če bo želel, da še kdaj pridem, bo moral biti pa bolj prijazen do mene«, je komentirala. A kljub temu ji gre vsakokrat bolje.

  • Share/Bookmark

Tagi: kr neki · moje krdelo · spomini