podgana v škorpijonu

Z zamudo

29.03.2015 · Brez komentarjev

Novoletna zaobljuba, da bom redno ubesedila utrinke našega vsakdana, je že padla v vodo. V bistvu je pljusknila na ploh v eno zelo kalno mlakužo. Toliko je stvari, o katerih bi lahko pisala in obljubim si, da jih bom napisala takoj jutri in potem se tudi jutri zgodi spet čuda enih stvari, pa jih ne napišem, ker nisem napisala včerajšnjih in april je tu, jaz pa s tremi zapisi letos. Zato zdajle čisto na kratko, da pridem na zeleno vejo, ker je že pomlad, nato pa…

Prav žal mi je, ker bom o našem velikem letošnjem dopustu pisala tako na kratko. Glede na to, kako otroka odraščata, je bilo to verjetno naše zadnje, prav gotovo pa eno zadnjih skupnih potovanj.

Bilo je razgibano, videli smo veliko novega, doživeli ogromno lepega in zabavnega. Sine in Sara sta nas še vedno zabavala s svojim odklopljenim dojemanjem sveta in  s svojimi »zakaji« in »ne razumem« izjavami. Suki si je želela priti le do velikega mesta in skoraj bi zamudila ves čar poti do tja. Trenutno ji je koža pretesna, me tolaži Čveka, da so to petnajstletnice in da mine. Verjetno res, vendar jaz pogrešam mojo malo deklico s polnimi lički, h kateri se je bilo tako lepo priviti in utoniti v spanec. Kakorkoli, na koncu NY ni dobil oznake najboljšega mesta na svetu. Morda je bilo krivo vreme,  sneg in dež in mraz, verjetno pa ves ta beton in ogromni objekti, ki se dvigajo v neskončnost in vse te množice, ki z lončki vročih napitkov v roki hitijo iz enega konca na drugega.

Dopusta je bilo prehitro konec in vrniti se je bilo potrebno v vsakodnevno rutino, Suki pa nam jo je takoj naslednji dan pobrisala v Francijo na izmenjavo učencev. En teden se je potepala. En teden je uživala.

Potepala  sva se tudi midva z MoŽem. Že drugo leto sem ga  spremljala na triatlonske priprave v Novigrad. In ga bolj ali manj videla le med hranjenjem, saj je vmes le treniral, treniral, treniral, plaval, tekel, kolesaril in spal. Jaz sem čez vikend odtekla dva teka, z drago N sva naredili čudovit kolesarski izlet, en dan pa takega z avtom. Od mišic so naju najbolj boleli jeziki, saj sva morali nadoknaditi kar nekaj mesecev, od kar sva se nazadnje videli.

Ta vikend pa je bil namenjen praznovanjem. Čvekica in Mojčka T sta praznovali 44-ke, čudežni deček iz sosednjega vhoda pa prvi rojstni dan. Dobil je torto in balone in neskončno dobrih želja in poljubov. Jaz pa vem, da mu ne bo hudega, saj nanj pazi moj oči.

  • Share/Bookmark

Kategorije: nekategorizirano



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !