podgana v škorpijonu

Filipini drugič – sedmo javljanje ali javljanje od doma

4.02.2018 · Brez komentarjev

Potovanje sva zaključila v Quala Lumpurju. Opravila sva nakupe, tokrat konec januarja izkoristila novoletne popuste, saj se je bližalo kitajsko novo leto. MoŽ je kar občutno izboljšal svojo garderobo, tudi za mladiča sva zavila v trgovine z njunima »fejvorit« znamkama, tako da ga je kar začela skrbeti teža najine prtljage na poti nazaj.

Verjetno je bil to razlog, zakaj ni pokazal istega navdušenja nad mojo najdbo knjige, ki sem si jo želela prebrati že od prejšnjega potovanja – Bangkok 8 Johna Burdetta. Še v življenju nisem videla večje knjigarne, pa sem se prebila le čez prvo nadstropje. Knjige v veliki meri v angleščini, isti žanri, pa vendar delno drugačna ponudba, saj je bil dobršen nabor knjig azijskih avtorjev.

Samo en dan sva ostala v mestu, kljub temu pa je bil najin vtis o njem enak. Moderno. Bogato. Nesramno bogato. Vse v pločnikih. Čisto. Zloščen vozni park. Vsekakor vredno ogleda. Vendar to ni razlog, ki me potegne v Azijo.

Zdaj sva že doma. Prvi teden službe je za nama. Moja še stoji. Tudi prvi pasji trening je za nama z Ubrisanko. Obe z inštruktorico Barbaro sva presenečeni, kako so ji koščki hrenovke vrnili spomin, kaj pomeni beseda poleg in sem. Na žalost ubogljivost pri moji Ubrisanki dela le v kombinaciji s priboljški, pa vseeno je noro gledati deset let in pol staro labradorko, kako se kot mladička poti po poligonu.

Sicer pa… MoŽ se ni opogumil za kulinarično izkušnjo z morskim ježkom. Verjetno se je bal maščevanja, saj ima še vedno en opomin v stopalu desne noge. Vseeno pa že veselo dela načrte za ponovne izzive.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Filipini drugič – šesto javljanje ali popravki za nazaj

24.01.2018 · 1 komentar

MoŽ je prebral zapiske in podal komentarje. Glede Kitajcev se strinja, da prevladujejo kot turisti. Zanimivo je, da so nastanjeni v najboljših hotelih in tudi v restavracijah so najbolj razsipni. Tako je tudi v najinem hotelu. Ki je bil prvi dan, ko sva prišla, skoraj prazen, včeraj zvečer, ravno ko sem delala jogo na najini verandi, pa se je vanj zakadila velika skupina hrupnih Kitajcev. Ki so se zagledali vame kot v televizijo in se o meni glasno pogovarjali ter s prsti kazali name kot na živalco v kletki v živalskem vrtu.

Tako kot tudi pri nas ne, jih tudi tu ne marajo preveč. Glasni, da so, neuvidevni, prerivajo se v vrstah so nevljudni, ne pozdravljajo in imajo popolnoma drugačen prehranjevalni bonton, jih je ocenila najina turistična posrednica, ko smo se malo pogovarjali o tem. Praviloma. Jasno, da so tudi drugačni, samo tak je vsesplošni vtis.

Se pa moŽ ne strinja glede Čehov. Pravi in prav ima, da so med belci najbolj zastopani… »šugr dediji«. Če par vključuje moškega nad petinšestdeset, ga skoraj vedno spremlja mala azijka nekje v starosti pozno rojene hčerke ali vnukinje. Dostikrat jih spremljajo otroci. Včasih je videti kar malo žalostno.

Bolj in bolj pogrešam mladička. Suki se redno javlja in me seznanja z vsem, kar počne, sine pa je pri tem veliko bolj podoben svojemu očetu in nima velike potrebe po vzdrževanju besednih stikov.

Na včerajšnjem celodnevnem izletu po otoku sva si ogledala vse najbolj »BledBohinjPortorož« kraje otoka, danes pa sva se zapeljala na drugo plažo, ki je veliko manj obljudena, nima množice restavracij in z njene obale ne odhaja vsak dan jata ladjic na izlete na bližnje otoke. Veliko manj ljudi je. Veliko bolj prijetna je.

Medtem, ko MoŽ še vedno razmišlja o morebitni kulinarični izkušnji z morskimi ježki (pri čemer časa nima več veliko, saj se najino bivanje na Boholu jutri zaključuje), sem jaz na enega stopila. Cel podplat imam popikan, vendar mi je reševalec iz bazena v najinem hotelu nožico skuhal namočil v mešanici kisa in vroče vode, saj se bodice na ta način stopijo. Kar dobro mu je uspelo.

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: kr neki

Filipini drugič – peto javljanje

22.01.2018 · Brez komentarjev

Zaradi tehničnih težav (prenova internetnega omrežja naj bi se končala konec meseca januarja) sem javljanje začasno prekinila. Z MoŽem sva se potikala po Dumagueteju, se razvajala v gostilnicah, si privoščila ubijalsko tajsko masažo, šla snorklat med želve, obiskala mestece Valencia (da, tudi tu jo imajo) in se prebila do čudovitega slapu.

Gospod, ki je pobiral vstopnino, naju je sicer opozoril na tristo trideset stopnic, ni pa povedal, da je to lažji del poti. Večkrat prebiti se čez vodo na mestih, kjer je bila pot zrušena (predvidevava, da kot posledica potresa), je bil veliko večji izziv. Vendar sva bila na koncu nagrajena s fantastičnim razgledom in osvežilnim kopanjem.

Nadaljujeva na Boholu. Sem sva prišla po vodi s super truper ekspresnim jetom, kot se je izrazil MoŽ, saj je vožnja zame trajala le trinajst minut in pol. Samo malo sem zaprla oči, pa smo že pristali na drugem otoku. Ki je močno turističen. Pri čemer sem opazila, da se je struktura gostov z leti močno spremenila. Tu kot turisti močno prevladujejo Kitajci, veliko je Japoncev, zelo malo je Evropejcev, največkrat sva slišala češčino. Edini Slovenec, ki sva ga srečala, je prodajal spominke v blagovnici v Dumageteju, in živi tu že štiri leta, tako da nisem prepričana, če to sploh velja.


MoŽ se še vedno opogumlja, če bo poskusil morskega ježka. Naj bi bil dober, če imaš rad okus ostrig, samo tekstura je bolj mehka.


Z današnjega izleta: ogled delfinov


Obala Panglao-a.

Prav tako sem ugotovila, da se je, od kar sem bila zadnjič na obali, plažna moda res močno spremenila. Kopalk – bikink tu skoraj nihče ne nosi, namesto tega si natikajo nekakšne križance med neoprensko (po obliki) in tekaško opremo (po materialu), s katero si pokrijejo večino kože. Celo krilca ali hlačke oblečejo čez dolge pajke. Res je, da sonce, kadar sije, res pasje žge. Je pa tudi res, da so obsedeni s zaščito pred soncem. Oni ne želijo porjaveti, mi želimo zagoreti.

Kupila in prebrala sem knjigo 13 razlogov zakaj (v angleščini). Kljub privlačnem »blurb-u« me ni prepričala. Še vedno načrtujem, da bom v kakšni večji knjigarni našla Bangkok 8, ki sem jo začela brati v hotelu na prejšnjem potovanju.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Filipini drugič – četrto javljanje

18.01.2018 · Brez komentarjev

Današnji dan se je začel ponoči. Po nasvetu enozobe gospe s širokim nasmehom iz najinega guest housa. Če hočeva kar najbolje izkoristiti druženje z brezzobimi morskimi psi, je potrebno biti v vodi prvi, kar pomeni tudi prvi v vrsti za nakup vstopnice, kar pomeni, da je bilo potrebno naviti nastaviti budilko na deset do štirih.

Enozoba gospa je imela prav. Tudi zaradi vrste, ki se je podaljševala iz vsake minute v minuto, ampak predvsem zato, ker sva bila deležna kopanja z morskimi psi v trenutku sončnega vzhoda. Pa so že same mrcine dovolj impozantne. S svojo velikostjo in ogromnimi, na široko odprtimi brezzobimi usti loveč s čolna vrženo hrano. Plavali so čisto zraven nas in se marsikoga celo dotaknili z repom ali plavutjo. Na žalost nisem posnela nobene slikice, pa tudi tam te storitve niso ponujali, kar se mi zdi tudi čisto v redu.

Zdaj sva že v Dumagueteju, kjer bova preživela naslednjih nekaj dni, šla na kak organiziran izlet in na kakšnega v lastni režiji. Predvsem bova dneve preživljala brez naglice in umirjeno. Budilko za jutri imava nastavljeno na šesto uro. Umirjeno?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: nekategorizirano

Filipini drugič – tretje javljanje

17.01.2018 · Brez komentarjev

Prestop z Boracaya ni bil tako kaotičen kot prihod nanj. Pristanišče mi zaradi pomanjkanja ogromne množice ljudi sploh ni bilo znano. Morda je bilo temu tako tudi zaradi sonca, ki je le prikukalo izza oblakov in takoj ponudilo prijetnih trideset stopinj. Za prehod z otoka na letališče sva rabila dvajset minut in tako na letališče prispela krepki dve uri prezgodaj. Zasidrala sva se v restavraciji nasproti letališča, odigrala kocke (pojma nimam, zakaj tudi letos nimam sreče pri tej igri) in nato sem se pregrizla čez Galo, Dalijevo ljubico. Knjigo, ki me je popolnoma spravila iz (s?) tira s svojo vsebino.

S knjigami na tem potovanju nimam sreče. V kovčku jih imam sedem, pa ocenjujem, da bom uživala le pri eni. Tale Dalijeva Gala in sam Dali… kakšna zlaganost, vse le zato, da so lahko opravičevali svoje deviantnosti in frustracije. S Cvekico sva si že zdavnaj prišli na čisto, da nimava enakega okusa niti za filme niti za knjige, pa sem kljub vsemu v kovček položila štiri njene. Eno sem predelala na letalu in me ni prevzela, drugo sem odložila na dvajseti strani. Tretje ne bom odprla, v četrto pa le polagam upanje in si jo šparam za dneve poležavanja na plaži.

Po preživeti noči v Cebuju, ki naju je pričakal z nalivom, sva jo danes na vse zgodaj mahnila v Oslob. Zelo prijetno vožnjo sva imela. Karte pa nisva razumela. Bolj kot sva računala luknjice, ki jih je kondukter naredil v listek, manj sva prišla do cene, ki nama jo je zaračunal.

Oslob se šele razvija. Je idealno izhodišče za ogled morskih psov, tistih brezzobih. Sicer mestece ponuja vse, kar imajo tudi veliki, le da je vse v manjšem merilu in manj številčno. Celo masažo sva si privoščila, pri čemer sva se prav pošteno nasmejala neprofesionalnemu pristopu, saj se je šefica maserka obrti šele učila, kljub dolgemu seznamu iz ponudbe zaenkrat zna le klasično masažo (sorry mr.), hkrati pa se je med masažo dogovarjala še z drugimi strankami, če pa jih ni bilo, pa je napeto klepetala s kolegico maserko. Ampak MoŽ je njene roke vseeno ocenil za dober masažni potencial.

Mestece ima tudi »odprto kuhno«, kjer sem si po večerji (na potovanjih sem vedno in neprestano lačna) privoščila nabodalo s svinjskimi jetrci. Imeli so tudi take s kurjimi krempeljci in kurjimi črevci, ki jih nisem poskusila, ampak to z jetrci, pomočeno v sladkasto žar omako, je bilo zelo okusno.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: nekategorizirano

Filipini drugič – drugo javljanje

15.01.2018 · Brez komentarjev

Boracay – drugi dan. Sonca še vedno ni. Kar ne kvari pogleda z najine terase. Temperatura idealnih 24.

Odpravila sva se na nasprotno stran otoka in prišla v srfarsko – kajtarski raj. Valovi, veter in pesek v zobeh.

Na cesti kaotično. Nad cesto tudi. Električna napeljava ustvarja pravo umetniško stvaritev. Modernistično jasno.

Stranske ulice do morja ponujajo pestro kulinarično izbiro. Vse je na voljo. Vsi okusi. Poceni in malo dražje. Čisto vse tako dobro diši. Turistov je ogromno, največ Azijcev. Japoncev, Kitajcev, Malezijcev, tudi Filipincev. Slovencev še nisva srečala.

Danes sva se naučila tudi nekaj novega glede dvigovanja gotovine z bančno kartico. Ne gre čisto tako enostavno kot doma. Potrebnega je bilo nekaj poskušanja, konzultiranja z bančno uslužbenko, na koncu pa je spet pomagal Google. Lačna tako ne bova.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Filipini drugič – prvo javljanje

14.01.2018 · Brez komentarjev

To je že najin drugi obisk Filipinov, vendar tokrat bolj počitniško obarvan, če je temu verjeti. Smer je bila določena pred kakšnim letom dni z nakupom »noro ugodne karte«, točna destinacija pa pred nekaj meseci, ko se je MoŽ poglobil v vremenoslovje in ugotovil, da bova na Filipinih deležna najboljšega vremena. Filipini naj bodo!

Priprave so bile, vsaj z moje strani, kratke. In so vključevale pakiranje. In nekaj napotkov za mladiča, ki sta težko prikrivala navdušenje nad najinim odhodom. Ja, skrbela bosta za Ubrisanko in CucloEmo. Ja, sine bo po najboljših zmožnostih voznik svoje sestre. Ja, vse bo pod kontrolo.

Začelo se je malo izven nje. Že na samem odhodu od doma. Ko se je med prtljago na zadnji sedež avtomobila potuhnjeno pritihotapila CuclaEma. In s tem že drugič jasno dala vedeti, da ji ni prav, da ne bo vključena v dogodivščino. Težava je bila v tem, da sva ključe zaklenila v hišo in nisva imela več vstopa vanjo. Hvala bogu za dobro sosedo. Ja, ja, jasno, da jo bo počuvala do popoldneva, ko se otroka vrneta domov.

Pot v nadaljevanju je potem potekala skoraj brez težav. Na obeh letalih sem imela dva sedeža, kar je čudovito, saj sem se lahko ulegla čez tri (nogici sem počasi stegovala čez MoŽeve, dokler niso bile res dokončno stegnjene) in udobno preživela pet in šest urna leta. Manjši zaplet sva imela s hotelom v Quala Lumpurju. Ker, ni sprejemal prtljage. Da v sobe nimajo vstopa domače živali, smo se navadili, pa tudi tega, da vanje ni dovoljeno prinašati določih vrst eksotičnega sadja. Da ni zaželena prtljaga, pa sem doživela prvič. To je sicer res tudi pisalo nekje v drobnem tisku, vendar kdo pa sploh bere drobni tisk?
Noč sva tako preživela v drugem hotelu čez cesto.

Zanimivo dogodivščino sva doživela tudi s prevozom na otok Boracay. Za kratko vodno razdaljo desetih minut sva potrebovala več kot dve uri. Pri čemer sva si enotna, da sva jo v primerjavi z drugimi res dobro odnesla. Nazarenska gneča v pristanišču, več zmedenih vrst za čakanje na karte (če so bile za karte in ne za kaj drugega, mi še sedaj ni jasno). MoŽ me je pustil v eni izmed njih, sam pa odšel na obhod, uspel plačati takso in izkoristil prijaznost enega izmed čakajočih, da je kupil karte še za naju. Nato sva se zmuznila mimo prve množice vrst in se postavila v novo. Za en velik trajekt, ki ni vozil. Sploh. Za nekaj večjih ladij, ki so imele težave s pristajanjem. Za množico katamaranov in manjših plovil. Ki so vsi brez kakšnega, vsaj nama znanega, pravila pobirali potnike in jih vozili čez na otok.

Danes sva ugotovila, da je bilo to najbrž (upam) povezano s festivalom Ati Atihan. Dogodek je versko obarvan, časti otroka Jezusa (Santa Nino), je pa baje (pravi Google) povezan tudi z izročilom Ati ljudstva. Ljudje so oblečeni v kostume, igrajo na glasbila in uživajo v druženju.

Obala je fantastična, dolga, mivkasta, množica barov in restavracij jo deli od notranjosti. Kjer pa otok kaže svoj revni obraz. Ki se ga še toliko bolj občuti zaradi zalitih cest preteklih nalivov. Na določenih mestih nam peščem ne preostane drugega kot poštopati kakšno prevozno sredstvo, da te spravi na drugo stran luže. To, da vreme ni sončno, je jasno, kajne?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · nekategorizirano

Celoletna seštevanja

1.01.2018 · Brez komentarjev

Število tekov 105. Tam nekje 760 km. Povprečje slabšajo začetni teki na tekaču v fitnesu, kjer res nisem bila pripravljena teči več kot 5 km. Na mestu. Kratki so tudi poletni jutranjčki, ki pa niso le teki, so tudi najlepše možno prebujanje, so ritual, druženje.
Število obiskov joge 19. Stoje na glavi še ne naredim, jo pa še vedno nameravam.

Dve smrti sta se me dotaknili. Bratranec Rado, ki je, kot najboljši očkov prijatelj, s seboj odnesel skrivnosti poznavanja mojih staršev. Sošolka Marjana, ki nas je s svojim odhodom ponovno združila kot razred.

Naj dogodki leta: sinetov maturantski ples. Koncert Eminema. Obisk svetovalnega delavca, ki mi je pokazal, da Sukijina pot ni moja pot.

Izzivi leta: Sukijina menjava šole. Pravi, da je bila odločitev prava. Jaz se včasih sprašujem. Sinetov skok v študentsko življenje stran od družine. Doskok se je zgodil po mesecu in pol, ko se je vrnil domov prepričan, da je bila izbira študija napačna. Moje napredovanje v službi. To sicer ni bila moja izbira, bolj kot ne sem jo bila prisiljena izbrati. Vendar to nisem jaz.

Kmalu me čaka dopust. Drugačen bo kot prejšnji. Ki so bili potovanja in namenjeni spoznavanju sveta. To potovanje bo namenjeno spoznavanju mene. Pojma nimam, kam me bo pripeljalo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · moje krdelo

Moja dobrodelnost 2017

10.12.2017 · Brez komentarjev

Vsako leto si zapomnimo po čem določenem. Po rojstvih, smrtih, porokah, osebnih uspehih… Letošnje bi lahko poimenovala leto finančnih nategov. Še nikoli do sedaj se nisem počutila tolikokrat oropane. Ugotovila sem, da ni najhujša stvar to, da ti žepar izmakne denarnico iz torbice na prenapolnjenem avtobusu. Da te ogoljufa sistem ali prijatelj boli veliko bolj.

Še najlažje oprostim S-ju. Bil je prvi v življenju, ki me je prosil za denar in že v trenutku, ko sem mu ga posodila, sem vedela, da sem mu ga dala. In dala sem mu ga toliko, kolikor sem ga lahko pogrešala. Imenovala sem ga »moja dobrodelnost 2017«. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Upam, da je vse v redu.

Nategnila me je tudi komunala. Celo lansko sezono mi je na računu pošiljala porabo od soseda in ko smo to ugotovili, so nas gladko odpravili, naj si uporabniki storitev razlike poračunamo med sabo. Znesek je bil ravno tak, da se zanj ni splačalo angažirati odvetnika. Prav tako nihče, ki je plačeval manj kot je porabil, ni samoiniciativno odprl denarnice. Še vedno čakajo na poračun. Za katerega vedo, da ga ne bo.

D. mi je zlomila srce. Predvsem zato, ker jemlje prijateljstvo kot tako samoumevno. Ker meni, da je popolnoma dopustno, da pusti prijateljice na cedilu dan preden se odpravimo na skupaj načrtovani konec tedna. In meni, da se ji ni potrebno niti opravičiti, niti razložiti, še najmanj pa poravnati svoj del računa. Saj se pač druženja ni udeležila. Aja, pa finančne težave naj bi imela. Ki pa ji niso preprečile, da v lanski sezoni njena družinica ne bi sestavila skupaj 60 smučarskih dni, pa še glamping dopust zraven.

Za kroglo (in ne samo piko) na i sem zadnje tri sobote voluntirala v službi. Zaradi povečanega obsega dela smo uvedli še sobotno delo in ker imam v pogodbi napisano, da sem včasih pripravljena delati preko delavnika, mi sobotnega niso plačali. Prav mi je, zakaj pa podpisujem take stvari!!

Če bi imela možnost izbire, bi svoje dobrodelne prispevke leta 2017 razen S-ju, ker mislim, da je denar v tistem trenutku res krvavo potreboval, razdelila drugim. Prepričana sem, da bi jih bolj rabili in bolje porabili. Zato vse ostale imenujem moji finančni nategi 2017.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Novembrska

26.11.2017 · Brez komentarjev

Ubrisanka me je danes zvabila ven še preden se je sploh zdanilo. Prve korake v gozdu sva delali še po občutku in na pamet, kar pa stare labradorke ni niti najmanj motilo. Zato ni motilo niti mene, še posebej, ker se zavedam, kako malo časa ji zadnje čase namenim. Podila se je po zametkih snežne podlage kot da bi prvič videla sneg in ga spet in spet poskušala, kot da ji ne bi že tisoč-petsto-enkrat povedala, da se snega ne je. Ker ona pač razume samo tisto, kar želi. Samo jaz tega nekako ne dojamem že celih deset let.

Zadnje čase dosti berem. Ker težko spim, knjige pa mi preusmerijo misli stran od tistih, ki me morijo. Eminem – The way I am. Avtobiografija. »When my popularity grew to middle America, some people started to compare me to Elvis. Is he stealing black music and culture? That was the last thing I was trying to do. I was just doing the music that I grew up on and that I love.

Ti si čist normalen. Poezija. Na knjižnem sejmu sem kupila knjigo poezije. Poezije!! Pri čemer dolgo vrsto let knjig zaradi osebnega prepričanja nisem kupovala. Tako zelo se mi je zamerila izjava mojega prvega šefa, da on nikoli ne bi mogel brati knjig iz knjižnice zaradi vseh tistih polizanih prstov, ki so se knjig dotikali pred njim. Jasno, da je njegovo stališče sovpadalo s tem, da je bil lastnik založniške hiše in to izjavo bi mu še lahko odpustila (če bi se fino potrudila), nisem pa mu mogla tega, da je bil tak idiot, čeprav je izdajal knjige za duhovno rast. Prva knjiga, ki sem jo kupila potem (veliko let kasneje), je bila Čefurji ravs.
Skratka, Ti si čist normalen sem brala z računalnikom na kolenih. Da sem si zraven vrtela komade, ki so besedilom dodali bit in pravi poudarek na ustrezni besedi. Ja, za rapersko poezijo gre. Je zato kaj manj vredna?

Zdaj pa šibam na jogo. V nedeljo zvečer. Našla sem tudi novo tekaško progo za temne zimske večere. Trenutno število tekov je 104. Število obiskov joge je 9. Jutri se dobim z drago N. in Keti. Lep večer bo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: knjigarije · pasji užitki