podgana v škorpijonu

Moja dobrodelnost 2017

10.12.2017 · Brez komentarjev

Vsako leto si zapomnimo po čem določenem. Po rojstvih, smrtih, porokah, osebnih uspehih… Letošnje bi lahko poimenovala leto finančnih nategov. Še nikoli do sedaj se nisem počutila tolikokrat oropane. Ugotovila sem, da ni najhujša stvar to, da ti žepar izmakne denarnico iz torbice na prenapolnjenem avtobusu. Da te ogoljufa sistem ali prijatelj boli veliko bolj.

Še najlažje oprostim S-ju. Bil je prvi v življenju, ki me je prosil za denar in že v trenutku, ko sem mu ga posodila, sem vedela, da sem mu ga dala. In dala sem mu ga toliko, kolikor sem ga lahko pogrešala. Imenovala sem ga »moja dobrodelnost 2017«. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Upam, da je vse v redu.

Nategnila me je tudi komunala. Celo lansko sezono mi je na računu pošiljala porabo od soseda in ko smo to ugotovili, so nas gladko odpravili, naj si uporabniki storitev razlike poračunamo med sabo. Znesek je bil ravno tak, da se zanj ni splačalo angažirati odvetnika. Prav tako nihče, ki je plačeval manj kot je porabil, ni samoiniciativno odprl denarnice. Še vedno čakajo na poračun. Za katerega vedo, da ga ne bo.

D. mi je zlomila srce. Predvsem zato, ker jemlje prijateljstvo kot tako samoumevno. Ker meni, da je popolnoma dopustno, da pusti prijateljice na cedilu dan preden se odpravimo na skupaj načrtovani konec tedna. In meni, da se ji ni potrebno niti opravičiti, niti razložiti, še najmanj pa poravnati svoj del računa. Saj se pač druženja ni udeležila. Aja, pa finančne težave naj bi imela. Ki pa ji niso preprečile, da v lanski sezoni njena družinica ne bi sestavila skupaj 60 smučarskih dni, pa še glamping dopust zraven.

Za kroglo (in ne samo piko) na i sem zadnje tri sobote voluntirala v službi. Zaradi povečanega obsega dela smo uvedli še sobotno delo in ker imam v pogodbi napisano, da sem včasih pripravljena delati preko delavnika, mi sobotnega niso plačali. Prav mi je, zakaj pa podpisujem take stvari!!

Če bi imela možnost izbire, bi svoje dobrodelne prispevke leta 2017 razen S-ju, ker mislim, da je denar v tistem trenutku res krvavo potreboval, razdelila drugim. Prepričana sem, da bi jih bolj rabili in bolje porabili. Zato vse ostale imenujem moji finančni nategi 2017.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki

Novembrska

26.11.2017 · Brez komentarjev

Ubrisanka me je danes zvabila ven še preden se je sploh zdanilo. Prve korake v gozdu sva delali še po občutku in na pamet, kar pa stare labradorke ni niti najmanj motilo. Zato ni motilo niti mene, še posebej, ker se zavedam, kako malo časa ji zadnje čase namenim. Podila se je po zametkih snežne podlage kot da bi prvič videla sneg in ga spet in spet poskušala, kot da ji ne bi že tisoč-petsto-enkrat povedala, da se snega ne je. Ker ona pač razume samo tisto, kar želi. Samo jaz tega nekako ne dojamem že celih deset let.

Zadnje čase dosti berem. Ker težko spim, knjige pa mi preusmerijo misli stran od tistih, ki me morijo. Eminem – The way I am. Avtobiografija. »When my popularity grew to middle America, some people started to compare me to Elvis. Is he stealing black music and culture? That was the last thing I was trying to do. I was just doing the music that I grew up on and that I love.

Ti si čist normalen. Poezija. Na knjižnem sejmu sem kupila knjigo poezije. Poezije!! Pri čemer dolgo vrsto let knjig zaradi osebnega prepričanja nisem kupovala. Tako zelo se mi je zamerila izjava mojega prvega šefa, da on nikoli ne bi mogel brati knjig iz knjižnice zaradi vseh tistih polizanih prstov, ki so se knjig dotikali pred njim. Jasno, da je njegovo stališče sovpadalo s tem, da je bil lastnik založniške hiše in to izjavo bi mu še lahko odpustila (če bi se fino potrudila), nisem pa mu mogla tega, da je bil tak idiot, čeprav je izdajal knjige za duhovno rast. Prva knjiga, ki sem jo kupila potem (veliko let kasneje), je bila Čefurji ravs.
Skratka, Ti si čist normalen sem brala z računalnikom na kolenih. Da sem si zraven vrtela komade, ki so besedilom dodali bit in pravi poudarek na ustrezni besedi. Ja, za rapersko poezijo gre. Je zato kaj manj vredna?

Zdaj pa šibam na jogo. V nedeljo zvečer. Našla sem tudi novo tekaško progo za temne zimske večere. Trenutno število tekov je 104. Število obiskov joge je 9. Jutri se dobim z drago N. in Keti. Lep večer bo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: knjigarije · pasji užitki

Od maja do oktobra

12.11.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji teden me je sredi službene seanse (beri skupinskega pranja možganov vrhovnega šefa) presenetilo sporočilo drage N. Samo nek datum iz meseca maja in en kup klicajev. Nič mi ni bilo jasno, potem pa me je spomnila, da je to datum moje zadnje objave in da naj se poboljšam.

Videti je, da sem res rabila brco v rit, da sem se spravila k nečemu, kar rada počnem. Zato danes samo na kratko, spet nekaj za nazaj. Tokrat od maja do oktobra, če to ni že preveč žaljivo. No ja, vsaj v istem letu sta… meseca…

Sine je maturiral. S šopkom vsega sorta ocen. S petko iz matematike. S petko iz angleščine. Ostale predmete, ki ga niso zanimali, je izdelal. Saj vemo, kaj to pomeni, kajne? Posledično je bil sprejet na fakulteto, ki je bila njegova tretja izbira in se je tik pred zdajci (beri: zadnji možni dan prijave) odločil, da bo ponovil vajo in ponovno presodil, kaj hoče študirati. Na koncu se je odločil, da bo razširil krila in poskusil srečo na Primorskem. Študentsko življenje mu je zelo všeč. Boni so najboljša iznajdba ever. Predavanja pa advanced bullshit. Nisem prepričana, da bo vztrajal.

Suki je ponovno podaljšala svoje šolsko leto in tokrat si je za poglabljanje znanja izbrala kemijo, jo oddelala v prvo in se še v istem dnevu prešolala. Novi sošolci so jo zelo lepo sprejeli, njen pristop do šole pa se v novem šolskem letu ni bistveno (beri se ni sploh) spremenil.

Letos sem si zelo želela, da bi šli še enkrat vsi skupaj na dopust. Zadnja leta hodimo že vsak po svoje, no ja, vsaj MoŽ se me še drži, mladiča pa potrebujeta le še finančne objeme. Težko je bilo izbrati destinacijo, ki bi bila všeč vsem, težko je bilo izbrati termin, ki bi ustrezal vsem, tako da je bilo pred finalno izbiro kar nekaj hudih besed. Na koncu smo izbrali Škotsko.

Kaj kmalu je bilo jasno tudi meni (če mi do takrat slučajno ni bilo), da je bil to res zadnji skupni družinski dopust. Popolnoma drugi bioritmi. Z MoŽem sva že odtekla, spila po dve kavi, ko sva ju končno zbezala na zajtrk. Zvečer je dogajalo njima, midva pa sva sanjale le še o toplem tušu in udobni postelji. Popolnoma drugi interesi. Glede stvari, ki bi jih radi videli. Glede hrane, ki bi jo radi jedli. Glede stvari, o katerih bi se radi pogovarjali. Bili so trenutki, ko bi najraje vstala iz zbežala. Hitro in daleč in od vseh treh. Ampak so bili na srečo tudi taki trenutki, ki jih ne bi želela nikakor zamuditi. In ki so naredili naše potovanje lep, če že ne nepozaben, spomin.

Vsekakor je bil najboljši dogodek letošnjega leta in s tem hkrati tudi našega zadnjega družinskega potovanja, Eminemov koncert v Glasgowu. To, da bo nastopal prav na Škotskem in to prav v času, ko bomo mi tam, je bilo sicer naključje, ampak jaz na to gledam tudi kot na znamenje. Nisem kakšna navdušena obiskovalka koncertov (če ne štejem petih od Jana Plestenjaka in enega od Erosa Ramazzotija, nisem bila še na nobenem – jaja, saj vem, poslušam raznoliko glasbo), na njegovega pa sem si vedno želela iti. Tudi če bi se bilo potrebno zaradi tega zapeljati čez lužo. Všeč mi je njegova glasba in nikoli si nisem znala predstavljati, kako lahko nekdo oddela rep koncert, saj ne gre za petje dveh kitic s ponavljanjem refrenov. Teksti so dolgi in izvedba napol recitirana.

V času koncerta je bilo v Glasgowu težko najti prenočišče. 35 tisoč ljudi se je namreč odločilo, da ne želijo zamuditi njegovega prvega koncerta po letu in pol. Na prizorišče smo se odpravili že zgodaj, saj je kot prvi gost oziroma predskupina nastopal Russ, ki ga otroka nikakor nista hotela zamuditi, saj poslušata njegove komade, kot pa sem kasneje slišala, jih tudi midva z MoŽem.
Eminem je bil napovedan ob devetih. Do takrat se je trikrat prav pošteno vsulo z neba. Kar pa začuda ni vplivalo na poslabšanje vzdušja. Le tla so postajala bolj in bolj razmočena, travnate bilke so se začele utapljati v blatu in vodi in res najbolje so jo odnesli tisti, ki so prišli na koncert v plastičnih škornjih. Takih, zaradi katerih, če si jih obujem jaz, MoŽ noče z mano niti na sprehod v gozd.

Bolj se je temnilo, večja je bila množica ljudi. In bolj in bolj se je stopnjevalo vznemirjenje. Oder so zapustili še zadnji predizvajalci in z vsako naslednjo minuto se je večalo število v zrak dvignjenih telefonov. Nihče ni želel zamuditi trenutka, ko bo stopil na oder. In je. Točno ob devetih in eni minuti. Energija, ki jo je ustvaril s svojim prihodom, bliskanje telefonov, gibanje tisočih rok v ritmu… nepozabno… Profesionalno izvedeno. Dobro povezano. Dobro… Vsekakor za ponovit.

Do danes je Eminem praznoval že 45. rojstni dan. In tudi jaz sem ga dober teden nazaj (btw, tip je petnajst dni starejši od mene). Z MoŽem sva se udeležila tudi Ljubljanca in oddtekla solidna rezultata. Ne rekordna, ampak glede na vetrovne razmere (hvala, hvala veter, ker se lahko izgovarjam nate) solidna. Trenutno število tekov je 103. Po novem hodim tudi na jogo (vem, vem, vedno sem jo zaničevala) in ja, mi je zelo všeč.

In to bi bilo za danes to. Bom bolj pridna. Se vidiva, draga N. Veš, če lahko ti tipkaš z eno tačko, se lahko tudi jaz bolj potrudim, kajne?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: moje krdelo

Presek stanja

13.05.2017 · Brez komentarjev

Tehnične težave so bile le izgovor, zakaj nisem delala zabeležk. Res pa je, da je mojemu blogu dokončno zmanjkalo prostora in težko sem našla pravega naslovnika, ki mi je na koncu pomagal. Sedaj je prostora dovolj, samo še objaviti moram kaj.

Tudi tem za pisanje je dovolj, veliko se je zgodilo, lepih in manj lepih stvari.
- Letos sta smučala le otroka, jaz nisem čutila nobene želje, pa tudi moŽ ne pretirane.
- Sine je z velikim odporom zaključil zadnji letnik, preživel maturitetni esej (to je bil najboljši spis ever, je komentiral), napisal vpisnico za fakultete (v drugem poskusu jo je na pobudo Univerze v Ljubljani tudi podpisal) in užival na maturantskem plesu (vsi smo, res je bilo fenomenalno). Sedaj ga čakajo še ostali maturitetni izpiti, čeprav on meni, da je s plesom že vse zaključeno:).
- Suki razmišlja o menjavi šole, razmišljanje je danes že kar odločitev. Trenutno se išče in zelo rada je zelo jezna na ves svet, še posebej in najbolj name.
- Kivi, ki lansko pomlad ni uspel skriti mladičkov gospe in gospoda Kos pred srako, jo je letos v pozebi skupil tudi sam. Trenutno je videti kot ofucana skulptura depresivnega modernističnega umetnika.
- Prvomajske počitnice oziroma del njih smo preživeli na Dunaju. Vsi. Skupaj kot družina. In se dobro imeli. Tako lepo je videti Suki kdaj nasmejano.
- Ubrisanka je tudi to pomlad nadaljevala s svojim obveznim obiskom urgentne ambulante v nedeljo zjutraj, saj se je uspela nabosti na odlomljeno vejo podrtega drevesa.
- Včasih razočarajo celo prijatelji in ljudje, ki jih ceniš in se izkažejo drugačni. In hudo je, kadar se zaradi različnih preprek ne moreš pogovoriti.
- Na delovnem mestu je zelo pestro. Zadnja reorganizacija me je celo brcnila na višje delovno mesto. Posledično veliko delam, res veliko. Ker pa se po nasvetu strokovnjaka ne vtikam več v način, kako se s svojimi obveznostmi spopada moja mlajša potomka, je stres še vedno nekako obvladljiv.
- Tečem. Včerajšnji jutranjček je bil že 47. tek letos. So krajši, namenjeni nabiranju enegije in druženju. Ubrisanka namreč kljub skoraj desetim letom še vedno taka z mano.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: moje krdelo

Decembrska seštevanja in vse skupaj

1.01.2017 · Brez komentarjev

December.
5 tekov. Skupaj 33,5 km. Od tega ena Barjanka. Za dober namen.

Gledano z vidika športnega udejstvovanja leto 2016 ni bilo uspešno. Le 75 tekov sem odtekla. Borih 583 km. Z rezultatom na Ljubljanskem maratonu sem sicer zadovoljna, to je pa tudi vse. Smo že narejeni tako, da hočemo vedno več in bolje.
6 vzponov na Krim. Danes me čaka nov, vendar bo zabeležen v seštevanja novega leta.
41 vadb fitboksa. Teh žal po novem ne bo več. Zabavne vadbe v rokavicah bo vsaj v naslednjih treh mesecih nadomestil fitnes. Dolgčas.

Vse ostalo je zabeleženo v mesečnih seštevanjih, v skupna ne sodijo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: tekaški trenutki

Oktobrsko novembrska seštevanja

4.12.2016 · Brez komentarjev

Oktober:
Št. tekov: 6, skupaj 65,5 km. Eden od njih je bil enaindvajsetka na Ljubljancu. Dobro mi je šlo. 1.51.in še ena malenkost v sekundah.
Št. vadb fitboksa: 6.

November: počitnice.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: tekaški trenutki

Po svoje

4.12.2016 · Brez komentarjev

Tako. Zaključila sva tokratno pohajanje po Aziji. Burma, Laos in za konec nekaj dni tajskega morja. Sama. Brez otrok.
Pot je kot vedno začrtal MoŽ, zanj je bila vsaj delno tudi službena, zato sva si tudi morala pogledati čisto vse stvari na njej (na poti namreč). Zemljevid najinega premikanja je videti podobno kot pobarvanka čudežnega dečka s sosednjega vhoda, same črte levo in desno, pa se malo gor in dol. Kljub temu, da sem kot eno redkih želja izpostavila, da imam raje prizemljen transport kot lete, saj so ti povezani z množico kontrolnih točk, preverjanj dokumentov in izpolnjevanja emigracijskih listkov, sva vseeno napotke varnega letenja, pravilnega pripenjanja pasu in pravega vrstnega reda natikanja kisikovih mask poslušala sedemkrat. Zato ni čudno, da imava v Bangkokiju že svojo priljubljeno beznico nasproti letališča, kjer imajo poleg šepavih higienskih razmer zelo dobro hrano (brez posledic šepavih higienskih razmer) in mrzlo pivo. Kar pa sta tudi edina kriterija dobre beznice.

Tokrat nisem pisala dnevnika kot med preteklimi potovanji. Redno sem se namreč javljala Sinetu in Suki in ponavljanje vseh zanimivih pripetljajev v ponoven zapis se mi ni zdelo zanimivo. V komunikaciji s potomcema sem redno preverjala dogajanje v šoli, pri čemer je Suki ponovno dokazala, da je vpliv mojega visenja za njenim vratom glede šole nepomemben in na rezultat nima vpliva. Kar sicer ne pomeni, da so bili njeni rezultati čudoviti, niso pa bili niti zelo slabi. Vmes sva s Suki še malo popravljali pralni stroj in to uspešno (ali pa se je pozdravil sam). Sicer sta se najina potomca dobro znašla. Ko sta imela jezikovne tečaje, sta se na nočitev povabila kar Suki k Simoni in Sine v svojo sobo k svojim krušnim staršem za Bežigrad. Pa tudi čez vikende sta lahko praviloma kar zbirala, kam bosta šla na kosilo, kot kriterij pa sta si, oba gurmančka, izbrala kar boljši meni.

Če se vrnem na najino potovanje, sva tudi na tem srečala mnogo poznanih. Ne znanih, ampak nama poznanih oseb. Oziroma njihovih enojajčnih dvojčkov. Dvojnikov. Z Vrhovnim Drage N. bi se skoraj zapletla v pogovor, pa sem le ugotovila, da Drage N. verjetno ne pozna, še manj pa je z njo poročen. Pa tudi Mojčka se je pomladila za dobrih petnajst let.

Veliko sem brala, pa nič zahtevnega. Veliko sva kockala in tokrat sreča res ni bila na moji strani. Posledica so bili boleči prsti zaradi masiranja. Zmagovalec je namreč dobil petnajstminutno masažo in ker sva imela veliko časa, sva tudi veliko kockala, včasih tudi po tri igre na dan. Na koncu se lahko pohvalim z vitkimi prsti in osamljenim hrbtom:(.

Tudi to potovanje je MoŽ popestril z majhnimi presenečenji. V Baganu nama je rezerviral sobo v guesthousu brez kopalnice. Kar po večurnem premetavanju v avtobusu z zavednozafiksiranoklimona13stopinj ni najboljša novica in jo lahko stoično prenese le izredno neproblematična popotnica mojega kova. Tega, da sem neproblematična popotnica, se MoŽ zaveda, zato si tudi lahko privošči, da mi kot prevozno sredstvo za ogled templjev izbere… kolo. Takega brez prestav, v mojem primeru celo brez zavor in brez zvonca. Tudi brez barve. In brez luči. Vendar verjetno vsega tega za preganjanje med 2000 templji sploh res ne potrebuješ.

Burmanski templji so budistični, stari in veličastni kukajo iz zelene pokrajine. Za ogled njihove notranjosti se morajo obiskovalci sezuti, s čimer pa sem imela z vsakim nadaljnjim templjem malo večje težave. Ker Burma pač ni čista dežela. Je fantastično lepa. Ni pa čista. So smeti. In ljudje radi žvečijo tisto rdečo packarijo v listih. In v templjih se rade zadržujejo opice, ki vsepovsod sračkajo.

Me je pa Laos prijetno presenetil. Tudi kar se čistoče tiče, saj ni bilo opaziti veliko smeti (čeprav nimam pojma, kam odvažajo vso to plastiko). Glavno mesto Vientiane je atraktivno, zvečer zaživi nočna tržnica in od vsepovsod se prikažejo ljudje, ki malo nakupujejo, se družijo, rekreirajo, včasih pa se tudi večja množica (več kot 150 sem jih naštela v športnih oblačilih) vključi v vadbo aerobike na obali reke Mekong.

Na poti v Luang Prabang sva se ustavila tudi v popularnem Vang Viengu, kjer se mladi popotniki čez dan predajajo športnim aktivnostim kot so spuščanje s tubami, kanjoning, zipanje, v večernih urah pa rehidraciji v množici simpatičnih barčkov in restavracij. Čez dan sva se naokoli preganjala z motorčkom, pri čemer pa sva bila verjetno bolj kot sproščeni mladini podobna kateremu glavnih junakov iz filma The Best Exotic Marigold Hotel. Manjkal mi je le še kakšen svilnat šal, ki bi prhutal za mano v vetru.

To, da se pac starava, je neizpodbitno dejstvo. Ki se kaže na primer v tem, da sva s sabo vzela dokaj veliko zalogo zdravil. Sicer v preventivne namene, vendar sva jih kar veliko pozobala. Tudi dejstvo, da sva kar nekajkrat obiskala lekarne. Mene so na začetku prestrašili sinusi, ki pa so se prostovoljno sami pozdravili takoj zatem, ko sem v lekarni kupila antibiotike forjunovsinusiprhhhh. Dan kasneje me je doletel se išijaz. Sicer ne vem, če je bil res išijaz ali samo kak njegov sorodnik, tudi ne vem, ali išijaz dobiš oziroma, kako ga vključiš v stavek: Dobila sem išiaz? Ali išijaz imaš ali ga dobiš?…. Res odvratna bolečina, ponoven obisk v lekarni, nakup in nanos tigrove masti (ker je edina stvar, ki sem jo poznala), in potem… sredi noči popolna sprostitev…

Zdravstveno jo je kljub vsemu najslabše odnesel Mož, ki je svoj virus z vročino, glavobolom in curljajočim nosom odnesel s sabo na dvodnevni treking srednje stopnje zahtevnosti, zaradi česar je kljub svoji zavidljivi fizični pripravljenosti le stežka premagoval vzpone in spuste po gozdovih okoli Luang Prabanga. Ker sem v znak solidarnosti večino stvari prevzela na svoje rame in v svoj nahrbtnik, pot ni bila enostavna niti zame. A kljub vsemu je bil treking lep, najin vodnik mlad, skromen fant, ki nama je kazal rastje ob poti, nama ponujal sadeže, ki jih do sedaj še nisem videla, pa tudi take, ki sem jih celo jedla, nisem pa vedela, na kakšnih rastlinah rastejo. Pozno popoldne smo prispeli v vasico, kjer sva dobila vtis, kako poteka življenje v takšnem sistemu, se malo poigrala z otročki, pojedla božansko večerjo, ki nama jo je pripravil najin Md, jaz sem se celo stuširala po azijskem sistemu in padla v spanec. Naslednji dan smo malo pogoljufali in pot skrajšali, saj se MoŽevo počutje ni nič izboljšalo ter pot zaključili s kopanjem pod slapovi.

Na koncu naju je nekaj dni razvajalo še tajsko morje, dobra hrana in prijetna namestitev na Kho Changu, nato pa je sledila dolga, a dokaj nenaporna pot domov. In čeprav zveni zlajnano, res lepo je oditi, a še lepše je priti domov, še posebej v objem Suki in Sineta pa tudi malce užaljene Ubrisanke in ponovno skuštrane CucleEme. Lepo je priti domov.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · moje krdelo

Septembrska seštevanja

2.10.2016 · Brez komentarjev

4 teki. 41,5.km. Eden je bil daljsi, 17 km.
1 kolo. 40 km. Koper – Portorož in nazaj.
1 fitbox. Počitnic je konec.

Ljubljanc se približuje, jaz pa po virozi še vedno nisem čisto taka, kot bi morala biti.
Današnji trening bo v dežju.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: tekaški trenutki

Avgustovska seštevanja

3.09.2016 · Brez komentarjev

11 tekov. 83 km.
1 Vršič. Sprehod.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: nekategorizirano

Za nazaj za junij in julij

1.08.2016 · Brez komentarjev

Pretekli meseci so bili. Pestri. Polni. Stresni.
Suki se je srednješolsko življenje tako priljubilo, da se ga je odločila podaljšati in še enkrat temeljito ponoviti snov iz biologije. Sinetu je taisti predmet speljal prav dober uspeh, vendar se ga ni odločil popravljati. Namesto tega je vstopil v svet delovnih ljudi in štirinajst dni delal kot natakar v središču Ljubljane. Bil je navdušen, kar pa je bila v veliki meri zasluga njegovega mentorja, ki ga je vpeljal v male skrivnosti poklica.
Z Ubrisanko sva bili na dogtrekingu v Kočevskem rogu. Napovedala sem njeno poslovilno udeležbo, saj so taki napori za devetletno gospo res hudi. Vendar na koncu nisem bila vec prepričana v svojo odlocitev, saj je trodnevni pohod, 65 kilometrov in dve nočitvi na trdih tleh profesionalno prenesla.
Veliko je bilo tekanja. Jutranjčkov. Mojčino družbo je do prejšnjega tedna, ko je končno posanirala svoj gleženj, nadomestil zvonček za odganjanje medvedov.
Služba … Vsi vemo, kaj Jan Plestenjak meni o SLUŽBI. Ni nekaj, kar rad počneš. In za povrh je odpovedal še koncert s Severino. In ponudil zamenjavo. Kot da bi obstajala.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kr neki · moje krdelo