December.
5 tekov. Skupaj 33,5 km. Od tega ena Barjanka. Za dober namen.

Gledano z vidika športnega udejstvovanja leto 2016 ni bilo uspešno. Le 75 tekov sem odtekla. Borih 583 km. Z rezultatom na Ljubljanskem maratonu sem sicer zadovoljna, to je pa tudi vse. Smo že narejeni tako, da hočemo vedno več in bolje.
6 vzponov na Krim. Danes me čaka nov, vendar bo zabeležen v seštevanja novega leta.
41 vadb fitboksa. Teh žal po novem ne bo več. Zabavne vadbe v rokavicah bo vsaj v naslednjih treh mesecih nadomestil fitnes. Dolgčas.

Vse ostalo je zabeleženo v mesečnih seštevanjih, v skupna ne sodijo.

  • Share/Bookmark

Oktober:
Št. tekov: 6, skupaj 65,5 km. Eden od njih je bil enaindvajsetka na Ljubljancu. Dobro mi je šlo. 1.51.in še ena malenkost v sekundah.
Št. vadb fitboksa: 6.

November: počitnice.

  • Share/Bookmark

Po svoje

4.12.2016 | Komentiraj

Tako. Zaključila sva tokratno pohajanje po Aziji. Burma, Laos in za konec nekaj dni tajskega morja. Sama. Brez otrok.
Pot je kot vedno začrtal MoŽ, zanj je bila vsaj delno tudi službena, zato sva si tudi morala pogledati čisto vse stvari na njej (na poti namreč). Zemljevid najinega premikanja je videti podobno kot pobarvanka čudežnega dečka s sosednjega vhoda, same črte levo in desno, pa se malo gor in dol. Kljub temu, da sem kot eno redkih želja izpostavila, da imam raje prizemljen transport kot lete, saj so ti povezani z množico kontrolnih točk, preverjanj dokumentov in izpolnjevanja emigracijskih listkov, sva vseeno napotke varnega letenja, pravilnega pripenjanja pasu in pravega vrstnega reda natikanja kisikovih mask poslušala sedemkrat. Zato ni čudno, da imava v Bangkokiju že svojo priljubljeno beznico nasproti letališča, kjer imajo poleg šepavih higienskih razmer zelo dobro hrano (brez posledic šepavih higienskih razmer) in mrzlo pivo. Kar pa sta tudi edina kriterija dobre beznice.

Tokrat nisem pisala dnevnika kot med preteklimi potovanji. Redno sem se namreč javljala Sinetu in Suki in ponavljanje vseh zanimivih pripetljajev v ponoven zapis se mi ni zdelo zanimivo. V komunikaciji s potomcema sem redno preverjala dogajanje v šoli, pri čemer je Suki ponovno dokazala, da je vpliv mojega visenja za njenim vratom glede šole nepomemben in na rezultat nima vpliva. Kar sicer ne pomeni, da so bili njeni rezultati čudoviti, niso pa bili niti zelo slabi. Vmes sva s Suki še malo popravljali pralni stroj in to uspešno (ali pa se je pozdravil sam). Sicer sta se najina potomca dobro znašla. Ko sta imela jezikovne tečaje, sta se na nočitev povabila kar Suki k Simoni in Sine v svojo sobo k svojim krušnim staršem za Bežigrad. Pa tudi čez vikende sta lahko praviloma kar zbirala, kam bosta šla na kosilo, kot kriterij pa sta si, oba gurmančka, izbrala kar boljši meni.

Če se vrnem na najino potovanje, sva tudi na tem srečala mnogo poznanih. Ne znanih, ampak nama poznanih oseb. Oziroma njihovih enojajčnih dvojčkov. Dvojnikov. Z Vrhovnim Drage N. bi se skoraj zapletla v pogovor, pa sem le ugotovila, da Drage N. verjetno ne pozna, še manj pa je z njo poročen. Pa tudi Mojčka se je pomladila za dobrih petnajst let.

Veliko sem brala, pa nič zahtevnega. Veliko sva kockala in tokrat sreča res ni bila na moji strani. Posledica so bili boleči prsti zaradi masiranja. Zmagovalec je namreč dobil petnajstminutno masažo in ker sva imela veliko časa, sva tudi veliko kockala, včasih tudi po tri igre na dan. Na koncu se lahko pohvalim z vitkimi prsti in osamljenim hrbtom:(.

Tudi to potovanje je MoŽ popestril z majhnimi presenečenji. V Baganu nama je rezerviral sobo v guesthousu brez kopalnice. Kar po večurnem premetavanju v avtobusu z zavednozafiksiranoklimona13stopinj ni najboljša novica in jo lahko stoično prenese le izredno neproblematična popotnica mojega kova. Tega, da sem neproblematična popotnica, se MoŽ zaveda, zato si tudi lahko privošči, da mi kot prevozno sredstvo za ogled templjev izbere… kolo. Takega brez prestav, v mojem primeru celo brez zavor in brez zvonca. Tudi brez barve. In brez luči. Vendar verjetno vsega tega za preganjanje med 2000 templji sploh res ne potrebuješ.

Burmanski templji so budistični, stari in veličastni kukajo iz zelene pokrajine. Za ogled njihove notranjosti se morajo obiskovalci sezuti, s čimer pa sem imela z vsakim nadaljnjim templjem malo večje težave. Ker Burma pač ni čista dežela. Je fantastično lepa. Ni pa čista. So smeti. In ljudje radi žvečijo tisto rdečo packarijo v listih. In v templjih se rade zadržujejo opice, ki vsepovsod sračkajo.

Me je pa Laos prijetno presenetil. Tudi kar se čistoče tiče, saj ni bilo opaziti veliko smeti (čeprav nimam pojma, kam odvažajo vso to plastiko). Glavno mesto Vientiane je atraktivno, zvečer zaživi nočna tržnica in od vsepovsod se prikažejo ljudje, ki malo nakupujejo, se družijo, rekreirajo, včasih pa se tudi večja množica (več kot 150 sem jih naštela v športnih oblačilih) vključi v vadbo aerobike na obali reke Mekong.

Na poti v Luang Prabang sva se ustavila tudi v popularnem Vang Viengu, kjer se mladi popotniki čez dan predajajo športnim aktivnostim kot so spuščanje s tubami, kanjoning, zipanje, v večernih urah pa rehidraciji v množici simpatičnih barčkov in restavracij. Čez dan sva se naokoli preganjala z motorčkom, pri čemer pa sva bila verjetno bolj kot sproščeni mladini podobna kateremu glavnih junakov iz filma The Best Exotic Marigold Hotel. Manjkal mi je le še kakšen svilnat šal, ki bi prhutal za mano v vetru.

To, da se pac starava, je neizpodbitno dejstvo. Ki se kaže na primer v tem, da sva s sabo vzela dokaj veliko zalogo zdravil. Sicer v preventivne namene, vendar sva jih kar veliko pozobala. Tudi dejstvo, da sva kar nekajkrat obiskala lekarne. Mene so na začetku prestrašili sinusi, ki pa so se prostovoljno sami pozdravili takoj zatem, ko sem v lekarni kupila antibiotike forjunovsinusiprhhhh. Dan kasneje me je doletel se išijaz. Sicer ne vem, če je bil res išijaz ali samo kak njegov sorodnik, tudi ne vem, ali išijaz dobiš oziroma, kako ga vključiš v stavek: Dobila sem išiaz? Ali išijaz imaš ali ga dobiš?…. Res odvratna bolečina, ponoven obisk v lekarni, nakup in nanos tigrove masti (ker je edina stvar, ki sem jo poznala), in potem… sredi noči popolna sprostitev…

Zdravstveno jo je kljub vsemu najslabše odnesel Mož, ki je svoj virus z vročino, glavobolom in curljajočim nosom odnesel s sabo na dvodnevni treking srednje stopnje zahtevnosti, zaradi česar je kljub svoji zavidljivi fizični pripravljenosti le stežka premagoval vzpone in spuste po gozdovih okoli Luang Prabanga. Ker sem v znak solidarnosti večino stvari prevzela na svoje rame in v svoj nahrbtnik, pot ni bila enostavna niti zame. A kljub vsemu je bil treking lep, najin vodnik mlad, skromen fant, ki nama je kazal rastje ob poti, nama ponujal sadeže, ki jih do sedaj še nisem videla, pa tudi take, ki sem jih celo jedla, nisem pa vedela, na kakšnih rastlinah rastejo. Pozno popoldne smo prispeli v vasico, kjer sva dobila vtis, kako poteka življenje v takšnem sistemu, se malo poigrala z otročki, pojedla božansko večerjo, ki nama jo je pripravil najin Md, jaz sem se celo stuširala po azijskem sistemu in padla v spanec. Naslednji dan smo malo pogoljufali in pot skrajšali, saj se MoŽevo počutje ni nič izboljšalo ter pot zaključili s kopanjem pod slapovi.

Na koncu naju je nekaj dni razvajalo še tajsko morje, dobra hrana in prijetna namestitev na Kho Changu, nato pa je sledila dolga, a dokaj nenaporna pot domov. In čeprav zveni zlajnano, res lepo je oditi, a še lepše je priti domov, še posebej v objem Suki in Sineta pa tudi malce užaljene Ubrisanke in ponovno skuštrane CucleEme. Lepo je priti domov.

  • Share/Bookmark

4 teki. 41,5.km. Eden je bil daljsi, 17 km.
1 kolo. 40 km. Koper – Portorož in nazaj.
1 fitbox. Počitnic je konec.

Ljubljanc se približuje, jaz pa po virozi še vedno nisem čisto taka, kot bi morala biti.
Današnji trening bo v dežju.

  • Share/Bookmark

11 tekov. 83 km.
1 Vršič. Sprehod.

  • Share/Bookmark

Pretekli meseci so bili. Pestri. Polni. Stresni.
Suki se je srednješolsko življenje tako priljubilo, da se ga je odločila podaljšati in še enkrat temeljito ponoviti snov iz biologije. Sinetu je taisti predmet speljal prav dober uspeh, vendar se ga ni odločil popravljati. Namesto tega je vstopil v svet delovnih ljudi in štirinajst dni delal kot natakar v središču Ljubljane. Bil je navdušen, kar pa je bila v veliki meri zasluga njegovega mentorja, ki ga je vpeljal v male skrivnosti poklica.
Z Ubrisanko sva bili na dogtrekingu v Kočevskem rogu. Napovedala sem njeno poslovilno udeležbo, saj so taki napori za devetletno gospo res hudi. Vendar na koncu nisem bila vec prepričana v svojo odlocitev, saj je trodnevni pohod, 65 kilometrov in dve nočitvi na trdih tleh profesionalno prenesla.
Veliko je bilo tekanja. Jutranjčkov. Mojčino družbo je do prejšnjega tedna, ko je končno posanirala svoj gleženj, nadomestil zvonček za odganjanje medvedov.
Služba … Vsi vemo, kaj Jan Plestenjak meni o SLUŽBI. Ni nekaj, kar rad počneš. In za povrh je odpovedal še koncert s Severino. In ponudil zamenjavo. Kot da bi obstajala.

  • Share/Bookmark

10 tekov, pretezno jutranjčkov. Skoraj vsi z Ubrisanko. V komaj prebujajočih se dnevih. 75 km.
1 Krim. V vročem sobotnem popoldnevu. Lep kondicijski trening.
1 vzpon na Kamniško sedlo. Ampak tega ne štejem v seštevanja.
Danes je ze avgust.

  • Share/Bookmark

10 tekov. 74 km.
Dogtreking. Tri dni. Skupaj 65 km. S težo nahrbtnika 14 km. Ki se je nižala obratnosorazmerno s številom obrokov.
To je to za ta mesec.

  • Share/Bookmark

Pa še to za maj

31.05.2016 | 1 komentar

Štiri jajčka sta imela. Henrik in Ivanka. Nato sem nekega popoldneva na vrtu našla le še lupino enega. Potem sta se nehala vračati tudi onadva. Gnezdo zdaj sameva. Na strehi sosednje hiše pa še vedno poseda sraka.

  • Share/Bookmark

Trinajst tekov. Skupaj 89,5 km. Z majem se začnejo tudi jutranjčki, vendar letos brez Mojčke. Zvin noge se je pokazal kot zelo zahrbtna poškodba. Letošnjo tekaško sezono je zaključila. Tako tečem sama. In z Ubrisanko. In zvončkom, s katerim opozarjam morebitne medvede, da prihajam. Ker medvedi res so. Letos sem ga prvič videla tudi jaz.
Sedem vadb fitboksa. Danes me je trener razžalostil s povabilom na zaključek sezone. Saj se veselim njegovih pic ampak to hkrati pomeni, da vadb v juniju ne bo več. Kdo me bo sedaj silil delati počepe? In skakati čez visoke prepreke in meje, ki si jih postavljam v glavi?

  • Share/Bookmark